Utrujeni od potovanja z avtom smo odvezali vrvi in s prekomerno natovorjeno Ihto v dežju odpluli iz Gruža. Na odprtem morju nas je pričakalo dvajset vozlov juga in poldrugi meter visoki valovi. S skrajšanimi jadri smo se skozi dež proti vetru prebijali proti Otrantu. Valovi so rastli iz ure v uro, tako da nas je čakala noč brez spanca. Ene na straži, druge ležeč na posteljah. Noč smo preživeli, popoldan pa se je morje toliko umirilo, da nam je naš kuhar Branko skuhal juhico. Med obrokom nas je zmotila tuna, ki se je ujela na panulo. Pustili smo na pol polne (pesimisti bi rekli da na pol prazne) krožnike na mizi in planili iz kabine. Dejan jo je uspešno privlekel na površino, Branko očistil, napravil filete, jih prelil z marinado in vse skupaj shranil v hladilnik. Dež pa je še kar padal. Meteorologi so napovedovali ugoden veter in padavine. In zadeli! Za nameček je ob dveh zjutraj nebo na severozahodu postalo grozljivo črno. Kot da bi ta del neba požiral še tisto malo svetlobe, ki je prihajala z oddaljene italijanske obale. Nevihta nas je dohitela dvajset milj pred Otrantom. Sunki vetra so presegali trideset vozlov, Ihta pa je z dvakrat skrajšanimi jadri drvela proti cilju prve etape. Po prehodu nevihte je veter ponehal, dež pa ostal. Prva ura z motorjem in že smo bili za valobranom. Naš cilj v Otrantu je bil opraviti luške in carinske formalnosti ter kupiti kruh. Kljub drugačnim informacijam v pomorskem vodiču smo zaman iskali kapetanijo. Obnavljajo jim prostore, zato ne delajo. Poslali so nas v Brindisi, kar pa za nas ni bilo sprejemljivo. Brindisi je na severu, mi potujemo proti jugu! S papirji torej nismo uspeli, zato smo se lotili iskanja odprte pekarne. Zaradi nedelje neuspešno. Zadovoljili smo se s hitrim ogledom mesta, maslenimi rogljički in kavo. Brez papirjev in svežega kruha smo odpluli proti Jonskemu morju.