Če bi danes s hitrim pogledom ošvrknili celoten obseg fiktivnih interpretacij tovrstnega tematskega izhodišča, bi lahko brez dvoma izpostavili dva dominantna pristopa k opisu domnevne marsovske civilizacije: prvi, manj pogost, jo opeva kot nekoč sicer imenitno in še danes superiorno, vendar iz tega ali onega razloga dekadentno, usihajočo raso, ki v svojih mogočnih, a preperelih strukturah podoživlja še zadnje odjeke nekdanje veličine; po drugem, daleč najbolj razširjenem pojmovanju pa gre za pripadnike izrazito agresivne in steklinaste vrste, brez vsakih skrupulov in z neznanskim apetitom, ki želijo bližnjo Zemljo preplaviti in v celoti prilagoditi svojim gospodovalnim preferencam. Razlog, da si zlata doba pulpfikcij naših sosedov praviloma ni zamislila kot benigne miroljubneže, bi lahko delno našli v dejstvu, da človeška bitja nasploh mnogo raje kot o neki dolgočasni harmoniji in sožitju berejo o intergalaktičnih konfliktih in gorečih vesoljskih raketonosilkah; poleg tega so Marsovci v vsesplošnem pop imaginariju kaj kmalu prerasli v generično poimenovanje za vesoljce nasploh, govorimo torej o marsovcih (nekako tako kot stojijo v glavah prenekaterega našega omejenega rojaka bosanci za južnjake), vesolje pa je bilo vedno, in takrat še posebej, hladen, temen in strašljivo neskončen prostor, nedvomno potencialni vir prav vsakega zla in mutirane zlobe, kar si jih sploh lahko zamislite.