"Počakajta, da razstrelim vrata," je rekel Edsel in izvlekel pištolo, vendar ga je Parke odrinil, prijel za kljuko in jih odprl. Vrata so se odprla v velikansko sobano, v kateri so bile naložene cele vrste legendarnih izgubljenih orožij in manjkajočih arheoloških najdb starodavne marsovske civilizacije. Trije možje so zastali in ostrmeli. Pred njimi je bil zaklad, za katerega so ljudje že skoraj obupali, da ga bodo kdaj našli. Vse odkar je človek pristal na Marsu, so ljudje preiskovali ruševine velikanskih mest. Vsepovsod po marsovskem površju so ležale razbitine vozil, najrazličnejših orodij in umetniških predmetov, kar je kazalo na nekoč mogočno civilizacijo, ki naj bi bila več tisočletij naprednejša od zemeljske. Ko so ljudje razvozlali starodavne zapise, so spoznali, da so nekoč na Marsu divjale strahotne vojne. Kaj več pa iz zapisov ni bilo mogoče razbrati. Nikjer namreč ni pisalo, kaj se je zgodilo z Marsovci. Na Marsu že več tisoč let ni bilo niti sledu o razumnih bitjih. In na vsem planetu prav tako ni bilo niti enega samega primerka živalske vrste. In bilo je tudi več kot očitno, da so Marsovci skrivnost svojih orožij odnesli s seboj v grob. Edsel je dobro vedel, da so ta izgubljena orožja vredna toliko, da bi jih lahko odtehtal s čistim radijem. Prav z ničemer jih ni bilo mogoče primerjati.