Razmerja na igrišču so se korenito zasukala, vzkliki s tribun pa še vedno kažejo staro dobro - čeprav tudi neokusno - rivalstvo. Izrazje je še del Balkana, vendar tudi kamenček v mozaiku neizogibne folklore, zaradi katere nogometna igra tako vznemirja strasti in čustva. Štajerci(ke) so za Olimpijine privržence še vedno p... (sicer najlepše, kot so »zmajem« odgovorile Mariborčanke), Ljubljančani v očeh mariborskih navijačev ovce. »Čredni« vodja pa je kajpak Brane Oblak, večni »ljubljenec« štajerskih fanov, za katere je čistokrvni Ljubljančan iz Rožne doline največji sovražnik daleč naokoli. Toda »viole« se bodo morale sprijazniti; če Braneta ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Brez njega bi bila scena kot juha brez soli. A ni le meščan Brane tisti, ki skrbi za nogometno polarizacijo, čeprav je že skoraj počistil s štajerskim duhom v zeleno-belem moštvu, v katerem sta le še dva »tujca«, Marko Barun in Vladimir Kokol, medtem ko je Franci Fridl že odpisan.