Tisti, ki ste v ribičiji že dlje, problematiko kormorana poznate; polno je je bilo dnevno časopisje, pa tudi Ribič. Takratnemu ministru za okolje in prostor Pavlu Gantarju smo pisali odprta pisma, v katerih smo mu nizali neprijetna dejstva in postavljali neprijetna vprašanja. Nismo se zadovoljili z retoričnimi odgovori njegove službe za stike z javnostjo in nismo se umaknili pred napadi opazovalcev ptic ter enostranskimi traktati priložnostnih ljubiteljev narave še vedno hranim zajetno mapo z izrezki njihovih člankov. Temeljna poanta jeze ribičev je bila v protislovju, da kormorani, katerih populacija se po uradnih podatkih na leto veča za 20 do 30 %, še vedno vedrijo na rdečem seznamu ogroženih živalskih vrst in s te svete pozicije nemoteno ropajo ter plenijo ogrožene avtohtone, celo zavarovane vrste rib v slovenskih vodah, ki jih je država zaupala v upravljanje ribičem. Da ne govorimo o gospodarski škodi, ki jo povzročajo na ribogojnih objektih. Upravičeno je bilo torej pričakovati, da bo država poskrbela za tisto, kar je njenega, ter tako posredno ribičem omogočala opravljanje zaupane naloge. Sočasno bi tudi zaščitila tiste, ki jim je ribogojstvo vsakdanji kruh. Ribiči smo povedali, kako s svojimi direktivami zadevo ureja Evropa, s katero se je takrat spogledovala Slovenija, in videti je bilo, da so besede naletele na odprta ušesa, kajti kmetijsko ministrstvo (MKGP) je izdalo prvo odločbo za odstrel kormoranov. Sledila je zgodba z nekaj reprizami: MKGP je izdajalo odločbe, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic DOPPS se je nanje vsakokrat pritožilo, sodišče je mlelo in mlelo, kormorani pa so se mirno gostili na rekah in jezerih. Ko se je zgodba razpletla, so odleteli nazaj na sever. DOPPS jim je pridobilo še eno sezono, pri čemer je bilo že vnaprej jasno, da se bo v naslednji vse skupaj ponovilo.