Danes ni popolnoma jasno, kako naj bi bila taka vokalno- inštrumentalna izvedba videti v 16. stoletju. Najenostavnejša se zdi zamenjava manjkajočih glasov z inštrumenti ali pa dodajanje inštrumentov tistim glasovom, kjer ima korpus premalo pevcev in jih je torej treba podpreti, a v obeh primerih glasba spremeni svoj značaj, saj bolj ali manj razpade na vokalni in inštrumentalni del. Theuring je hotel ohraniti izvorno naravo Gallusove glasbe, ki je pisana za zbor a capella, zato je izbral tretjo možnost. Inštrumente je uporabljal le na nekaterih mestih, da je s tem poudaril določeno linijo, skupino, ali pa je v dramatičnih vrhuncih podprl celoten zbor. Nevarnost, da bi se zvok inštrumentov povzpel nad zbor in se osamosvojil, je seveda bila, a jih je maestro Theuring vešče držal na vajetih tudi v trenutkih, ko je bil komorni zbor res dinamično prešibek. Druga novost je ritmična organizacija Gallusove glasbe. Ta je močno vezana na besedilo, ki pa ne sledi urejenemu menjavanju poudarjenih in nepoudarjenih dob, torej današnjemu sistemu taktov. Izvajalci se zato znajdejo pred težko nalogo, kako ohraniti prvotno členjenost, a hkrati urediti partituro po taktih, ki so današnjemu pevcu razumljivi. Večinoma so bile rešitve približki, v katerih je prihajalo do odmikov, torej različnih besednih in glasbenih poudarkov, zaradi česar postane besedilo nerazumljivo in struktura glasbe zabrisana. Theuring se je odločil za izredno težko delo, saj je moral poiskati najustreznejšo členjenost in ji pripisati takte. Rezultat je partitura, v kateri se ves čas menjajo taktovski načini, a je bil zato Theuringov Gallus neverjetno jasen, besedilo povsem razumljivo, lahko pa smo sledili tudi fascinantni zgradbi motetov, vsem imitacijam, kanonom... Namen Güntherja Theuringa je bil, kot je zapisal v koncertnem listu, rešiti to 'glasbo za dušo' za naš čas. Priznati moramo, da mu je v popolnosti uspelo. Uvedel je nov način izvedbe, ki ohranja originalno naravo Gallusove glasbe (a capella), razkriva vse bogastvo njene polifonije, povezave glasbe in besede, a ne zahteva ogromnega izvajalskega aparata. Izvedba trinajstih motetov, ki segajo od štiriglasnih do šestnajstglasnih za štiri zbore, je organizacijski in logistični podvig, ki bi se ga lotili le redki. Günther Theuring ga je uresničil s približno petdesetimi pevci in šestimi inštrumentalisti. Trnovska cerkev je bila v nedeljo zvečer nabito polna. Ali predstavlja ta projekt prelomnico k širši popularizaciji Gallusa v evropskem prostoru, bo pokazal čas. Za konec naj dodam le še: bravo, maestro!