Da literatura nikakor ni tuja brezdomski populaciji, je pred časom dokazala letošnja poletna oziroma avgustovska posebna literarna številka časopisa, urednik si je dvome o upravičenosti Frančičeve knjige v režiji Kraljev ulice razpršil z ugotovitvijo, da avtorjevi protagonisti kažejo podoben odnos do življenja, kakršen je brezdomski. O tem Dekleva v spremni besedi doda, da se horizonta obojih ujemata s temami osamljenosti, zavrženosti, odtujenosti, pomanjkanja ljubezni, izključenosti, oddaljenosti od drugih ljudi in s tem povezano tematiko alkohola, drog, zaporov, norišnic, cestnega življenja, vendar so Frančičeve kratke zgodbe o mesenih spoznanjih razmeroma manj tipične in značilne, ne toliko za Frančiča kot za brezdomne Kralje ulice. Tisto, kar je značilno za obe strani, za svet Mesenega spoznanja in ris brezdomstva, kakor ga javnost na splošno dojema, je neizpolnjenost, Frančičevi liki, on in ona v različnih odbleskih časa, seksata, ker iščeta bližino, morda tudi pozabo, a kot opozarja Dekleva, »je ta seks promiskuiteten in neodgovoren (...) Veliko odnošajev se dogaja med partnerji, med katerimi je eden poročen; praviloma vsi izven svete zakonske zveze. In veliko je opisanih teh seksov, po moji oceni približno 60. Vsi so nekam hitri ali vsaj na kratko opisani, kot da ne bi bilo kaj dosti (sploh lepega) o njih reči. Meni osebno pa se zdi najtežje to neusmiljeno ponavljanje. To (seksualno) pehanje nikamor.« Frančičeva knjiga bo novembra na ljubljanskih ulicah torej preizkus časnikarskega rekla, da seks prodaja.