Otrokom je kajpada treba razložiti present simple, past tense …, toda ob tem si mora tudi učitelj ves čas zastavljati vprašanja, kako poučevati, kaj izobrazba sploh je. Je dovolj le prazno navajanje angleških turističnih znamenitosti, double-deckerja, denimo, ali je bolje postaviti šolarja v položaj aktivnega udeleženca, ki izhaja iz sebe, iz svojega okolja, in si zatorej največ zapomni. Prav tako je preživeta tudi frontalna postavitev pouka, kajti učenci, organizirani v skupine po štiri ali razvrščeni v polkrogu, naj vplivajo na potek šolske ure in kreativno sodelujejo pri oblikovanju učnega gradiva. Program CES obenem predlaga poleg klasičnega tudi nekoliko manj tipično preverjanje znanja, ko si teste sestavljajo šolarji sami - po predloženem vzorcu iz knjige pripravijo vprašanja, iz katerih učiteljica nato oblikuje teste. »Takšno preverjanje je navadno boljše od standardnega; vprašanja namreč zrcalijo znanje.« Medtem ko je pri prvem načinu test vse prevečkrat končni produkt nekega dela, ki ne prenese vračanj, je pri drugem postopek, ki »diagnosticira« težave in tako zagotavlja napredek. Z omenjeno »filozofijo« za zdaj po besedah Lidije Bertoncelj, predstavnice Cambridge University Press v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, še ni prepričala vseh slovenskih učiteljev, toda tiste, bolj raziskovalne, ki so se za CES odločili, da je uročila. Čeprav so se tudi ti sprva bali, da bodo imeli preveč dela, da bodo otroci preveč svobodni in razpuščeni …