Ste že slišali, da so lani Madagaskar prizadele hude poplave? V devetih urah je gladina rek ponekod narasla za nepredstavljivih 16 m in odplavila vse. Poplave so uničile domala ves pridelek riža, z visoko vodo so v vasi priplavali tudi krokodili... Na Madagaskarju tako že leto dni vlada izredno stanje, lakota je neizmerna; na misijonu, kjer deluje slovenski misijonar Janez Krmelj, pa vsak dan išče pomoč po tisoč in več sestradanih ljudi, otrok. Pomaga jim, kolikor more, sredstev je (pre)malo... Ja, lepo bi bilo, če bi lahko zgornje besedilo prebrali malčkom kot pravljico za lahko noč in si za sklep izmislili še kak “happy end”. Ne, ni pravljica, mnogi otroci na Madagaskarju niso dočakali srečnega konca, pač pa zaspančkali za vedno... “Kako tuj se zdi svet ob jutranjem svitu! Kako težak je korak v nov dan! Ko trepetaš, da bi se otročiček, za katerega skrbiš, le izkopal iz smrtne stiske pogreznjenih oči in režečih zob... Lahko se sprašujemo, zakaj je tako in zakaj ni; kako bi bilo lahko drugače in kakšne postopke pridelave riža bi lahko ubrali ljudje, da bi bil pridelek boljši; in zakaj in zato... Pa vendar, otrok ni popolnoma nič kriv za svojo lakoto. Verjemite mi, da bi marsikatera mama iz svojega telesa izrezala kos mesa, če bi ga kaj imela, da bi nasitila svojega otroka. So bolezni, ko se ne najdejo zdravila, so nesreče, ki nimajo ne obveze ne obliža. Toda lakota ima obliž in zaradi tega naj otroci že zdavnaj ne bi več umirali in naj bi otrokova izluščena hrbtenica - kakor suh strok fižola - vsaj malo manj skelela, ko ga pobožaš. Ko vsaj ne bi njegova kolena štrlela v svet kot dve kepici sladoleda...” (Matija Nared, laiški misijonar, Madagaskar) Radio Ognjišče je 26. februarja organiziralo akcijo Drobiž za riž in za lačne Malgaše zbralo 40.492.000 tolarjev.