Zakaj država jazz plesalcev ne ceni tako kot ostalih športnikov ali pa vsaj tako kot plesalcev modernega plesa, ki jih na primer vidimo v plesnih predstavah Matjaža Fariča? Razlog je zelo preprost in v bistvu banalen. »Država show dancea še vedno ni razmejila med športom in kulturo. Uradno ne spada ne v prvo ne v drugo kategorijo, zaradi česar mu nobena stran ne namenja denarja. V resnici pa smo tako umetniki kot športniki. Ko naš koreograf postavlja koreografijo, je umetnik, ko pa nastopamo na tekmovanjih in se podrejamo strogim pravilom mednarodne plesne organizacije, smo športniki,« mi je pojasnil 28-letni Boštjan Pavček. Tudi on je začel plesati v osnovni šoli, najprej v skupini Mojce Horvat, pri dvajsetih pa se je pridružil Kazini. Več let je treniral akrobatski rock and roll, pozneje ga je zamikal jazz balet. Je študent tretjega letnika fakultete za šport, preživlja pa se izključno s plesnimi nastopi in poučevanjem akrobatskega rock and rolla v Kazini. »Ker se naš ples ne šteje v olimpijski šport, lahko ostanemo brez statusa športnika, čeprav smo svetovni prvaki. In to kljub dejstvu, da ne treniramo nič manj kot vsi ostali vrhunski športniki. Včasih še več. Težko pa nam je pridobiti tudi status na kulturnem področju, ki ga lahko dobijo plesalci modernega plesa, mi, ki plešemo jazz, pa ne.« Ko so pripravljali slabe štiri minute trajajočo točko za svetovno prvenstvo, so trenirali pol leta petkrat na teden, včasih tudi dvakrat dnevno po dve uri. K temu je treba pripisati še čas, ki ga je posamezen plesalec porabil za krepitev mišic v različnih telovadnicah. Nenazadnje morajo plesalci kondicijo ohranjati tudi v mrtvi sezoni, se pravi v treh poletih mesecih, ko so vrata plesnih klubov in šol zaprta. Boštjan med počitnicami redno hodi na fitnes vsaj za uro in pol na dan, potem pa zavije še v bazen. In čeprav žrtvuje za ples maksimalno energije, tako da zaradi tega trpi tudi njegov študij, ima precej manj privilegijev kot ostali vrhunski športniki, ki študirajo: »Slovenski nogometni prvoligaš lahko dobi najbolj ugoden status športnika, kar konkretno pomeni, da je za prehod v drugi letnik faksa dolžan narediti samo polovico izpitov, medtem ko sem jaz lahko dobil okrnjen status, ki me odvezuje le petih odstotkov udeležb na vajah. Če ni razumevanja že na fakulteti za šport, le kako ga bomo našli kje drugje?«