Stvari so se spremenile, nekoč je država potrebovala ljudi, svojim prebivalcem je zagotavljala varnost (in to ne samo v obrambnem smislu), hkrati pa je od njih zahtevala, da se zanjo borijo in zanjo tudi umrejo. A zgodili sta se dve pomembni stvari, najprej je država začela zmanjševati pravice, nato se je, seveda neodvisno od zmanjševanja pravic, spremenil tudi način vojskovanja. Danes država državljanom zagotavlja veliko manj privilegijev kot nekoč in tudi vojska se je profesionalizirala, tako da so množične mobilizacije zelo redke. Vendar se je po 11. septembru v ZDA zgodil zanimiv preobrat, od nekod se je pojavil George Bush, ta globoki politični mislec, ki vodi našo državo, in od državljanov ZDA zahteval več domoljubja. Način, kako je Američanom uspelo prenoviti pozabljenega patriotskega duha, je edinstven, manifestacija patriotizma je v ZDA tolikšna, da bi se je sramovali celo Francozi, da recimo Angležev niti ne omenjam. Kljub temu institucija državljanstva danes ne pomeni isto kot nekoč, bolj kot vprašanje razpršenega in izginjajočega pojma lojalnosti pa je pomembno vprašanje pripadnosti neki skupnosti oziroma izključevanja iz nje. Status državljanstva je na tej ravni trivialnega pomena.