Osrednji del psihosocialne obravnave je usmerjen k načrtom za delovno rehabilitacijo uporabnikov. Za mnoge je največji uspeh najti delo. K temu jih silijo že ekonomski razlogi, pa tudi potreba dokazati sebi in drugim, da so enakovredni člani skupnosti. Raziskave kažejo, da ima plačano delo zelo koristne učinke na počutje oseb, ki so prebrodile psihično krizo. Raziskava, ki jo je izvedel Leon Cohen (po Warner 1985), kaže, da je bilo med tistimi, ki so takoj po odpustu iz bolnišnice dobili delo, bistveno manj ponovitev kriz kakor med ostalimi, in to ne glede na resnost stanja ob odpustu. Zanimiv poskus so naredili v šestdesetih letih v Kaliforniji. V časopisu so objavili oglas, da zaposlijo tovarniške delavce, ki so preboleli duševno krizo. Ugotovili so, da vrsta, resnost in trajanje duševne motnje niso povezani z delovno učinkovitostjo. Pri večini so simptomi izginili ali pa so se zelo zmanjšali; to potrjuje, kakor je bilo že večkrat opaženo, da so lahko osebe z resnimi motnjami uspešne pri delu, če so motivirane. Seveda pa je treba dodati, da je bilo vzdušje pri delu zelo ugodno. Lastnik tovarne jim je zaupal in jih spodbujal, tako da so sčasoma pridobili zaupanje vase in je bilo njihovo delo tudi ekonomsko učinkovito. Navadno pa ni tako. Po eni strani primanjkuje dela, ki bi bilo primemo za osebe s psihičnimi motnjami, po drugi pa mnogi ne zdržijo dolgega delovnega dne, zato ne morejo tekmovati z ostalimi. Zato je treba poiskati drugačne rešitve. V svetu je znanih več oblik delovne rehabilitacije. Med njimi so specialne delavnice, ki se lahko včasih same vzdržujejo, pogosteje pa potrebujejo pomoč države. V času gospodarskega