Mak uživa v studijskih fotografijah. Takih, kot je It's a Volkswagen. Uživa v barvah. Živih, močnih in poudarjenih. Meni, da je že tako preveč fotografov, ki škljocajo črno bele fotke. Zamorjene, statične, depresivne. »Ful sem mozgal o kompoziciji, kako bi jo s čim manj navlake posnel, da bi bila karseda klinična.« Heh, namesto plastičnega avtomobilčka daš Vesni v roke novega hrošča. Pa dobiš mega reklamo zanj. »Nisem šel v tej smeri. Ker na steni visi mercedesova zvezda.« Okej, retuširaš. »Ma ne, ne zanima me. Fotografiram zase, iz užitka in za razvedrilo. Ne da bi iz tega zdaj delal nek velik biznis. Bolj mi gre za to, da so fotke zabavne. Zanima me odziv ljudi nanje. Fotografija je pri nas vse preveč resnoben medij. Posiljeno umetniški.« Aha, odzivi. In kaj menijo znalci? »Odzivi so v prvi vrsti silno redki. Priznam, malce jih pogrešam. V časopisih razen napovednikov, ki sem si jih izposloval sam, nisem zasledil ničesar. Okej, prijatelji in kolegi me hvalijo, kao razstava je ful dobra in tako naprej. Lepo, a teh mnenj ne morem upoštevati. Tudi če razstava nekomu ne bo všeč, bo prizanesljiv. No, zadnjič sem bil pri fantih, ki mi delajo printe, in povedali so mi, da je prišla okoli neka bejba, ki je rekla, da je moja razstava za en kurc. Hvala bogu, sem si mislil. Saj nismo v komunizmu, da bi vsi morali videti enako in imeti enako mnenje.« Morda so kritiki še na dopustih. »Nimamo fotografskih kritikov. Umetniških, dramskih, filmskih je kot smetja, fotografskih pa niti za zdravilo. Slovenci smo fotografski narod, imamo ogromno izvrstnih fotografov, dosti več kot dobrih filmarjev. O fotografiji pa takorekoč nihče ne piše.«