Vlada pa kljub temu ni nič manj kriva za omenjene zamude in zatikanje, čeprav se rada sklicuje na parlament. Že zgolj prigode s sprejemanjem zaščitne zakonodaje zaradi španskega kompromisa potrjujejo, da se je v tako oblikovani koaliciji težko hitreje sporazumeti o nekaterih ključnih zadevah. Toda v kakšni bi bilo to drugače? Stranke si na vso moč prizadevajo za ugodno javno podobo. Vključevanje v Evropsko unijo pa seveda pomeni, da se bo treba marsičemu odpovedati, sprejeti kakšna drugačna razmerja moči in odnosov, to pa velikokrat ne bo pogodu volivcem. Le malokomu uspe biti hkrati všeč Bruslju in volivcem, s čimer nimajo težav samo v Sloveniji, temveč tudi v Haagu, Parizu, Rimu in še marsikje. Toda tam si to laže privoščijo. Zato večkrat bolj pazijo na svoje volivce kot na zahteve iz Bruslja in čakajo, ali jih bo komisija prijavila evropskemu sodišču v Luxembourgu, medtem ko še naprej delajo po svoje. Po nekaterih podatkih vsaj petina zakonodaje EU o enotnem trgu (z njo nam namreč zelo žugajo) še ni zaživela v vseh članicah. Za zdaj kandidatke seveda nimajo takšne možnosti. Na to se torej ni mogoče zanašati.