Vsaka babica ima pravico misliti, da se je prav njenemu sinu zgodila največja krivica, ker je razpadel njegov zakon, in največja krivica, ker je njen vnuk dobil "novega očeta". Prav zaradi nekaterih ekstremnih in odmevnih primerov "po svoje" jemanja in kršenja pravic je bolj jasno, kako mučna ter včasih kar usodna je ta zadeva. Če bi nekatere stvari tako posploševali in poenostavili, kot predlagate vi, bi z glavo rinili v nove težave. Vsaka razveza povzroči nekaj ran in pusti posledice, tudi pri babicah, če imam zdaj v mislih vas. A v ospredju vseh prizadevanj služb, ki jih omenjate, so otroci in to, da kdor koli od nekdanjih zakoncev ne bi ostal gmotno preveč prizadet. Ob širokih razpravah in polemikah, ki jih je sprožil razvpiti "primer Šubic", je dobro, da je vprašanje, ki je bilo sicer omejeno na ta primer, vplivalo na razmišljanje o tem, kako se pravzaprav godi otrokom po razvezi njihovih staršev. Noben zakon ne razpade sam od sebe in nobena ženska kar tako, malo za hec, ne gre na sodišče in razglasi: "Ločila se bom!" Vsakršno vnaprejšnje postavljanje mnenj, kdo je bolj ali manj kriv, kdo je bolj ali manj pošten in tako naprej, sproži nove krivice, čeprav se hoče prav temu izogniti.