Novi, drugačni odnosi se vsepovsod vzpostavljajo z velikanskimi težavami. Mnogi novodobni moški se ne bi za nič na svetu odrekli radostim očetovske skrbi za dojenčke in male otroke, a se morajo ob tem soočiti s staro organizacijo dela, v kateri ni prostora za tovrstna »ženska« opravila. Mnoge ženske ne bi še tako ušive službe zamenjale za udobje podpirane matere in gospodinje, pa čeprav so neznansko rade doma, ob svojih možeh in otrocih. In čeprav sodobni moški in ženske v veliko večji meri kot nekoč naseljujejo iste socialne svetove, kar jim omogoča večjo emocionalno in intelektualno bližino, niso zato partnerski odnosi nič manj komplicirani. Potrebnih je veliko več individualnih dogovorov in kompromisov kot nekoč. V generaciji naših staršev in babic se praviloma ni postavljalo vprašanje, kdo bo nakupoval, kdo bo menjal žarnico, kdo bo koga zapeljal, kdo bo zaradi otroka prekinil študij, svoje poklicne želje prilagodil karieri partnerja ali bil čustvena opora družinskim članom. Danes so tovrstne samoumevnosti – omenili smo le nekaj najpreprostejših; najkompleksnejše so zagotovo tiste v polju intimnosti – le še preteklost. Današnji odnosi so zato nejasni in konfliktni, skupno življenje pa neznansko zahtevno. Francoski romanopisec Michel Houellebecq je morda najbolj pretresljivo opisal, kam je (tudi) pripeljala vojna med spoloma oziroma z njo povezana liberalizacija v preteklih desetletjih: v atomizirano družbo nesrečnih, osamljenih posameznikov, z izjemo mladih, privlačnih in uspešnih.