Novi ameriški predsednik se je v Belo hišo priselil z veliko več politične prtljage, kot je to običajno. Ameriška politična tradicija od zmagovalcev zahteva odločen prevzem oblasti, od poražencev pa vljudno priznanje in stoičen umik. Bush se je odločil, da pri prevzemu oblasti ne bo kazal retorične premoči, ampak, da bo skromen. Na položaj ga je pripeljala mobilizacija najbolj konservativnega krila republikanske stranke, ki mu je v prvem krogu volitev najprej omogočila, da je ustavil pohod vietnamskega veterana Johna McCaina, v drugem pa prinesla zmago v večini držav ameriškega juga in srednjega zahoda. Število držav, v katerih je zmagal, je bilo odločilno, ker je v končnem štetju glasovnic dobil manj glasov od demokratskega tekmeca Ala Gora. V nastopnem govoru se je izognil triumfalizmu in ideologiji. Odločil se je za previdno skromnost. Obljubil je, da »bo svoje nazore zagovarjal z vljudnostjo, branil javne interese s pogumom, zahteval odgovornost in poskušal odgovorno živeti tudi sam«.