Bojim se, da se zadnje čase tudi v domačih finančnih krogih nekateri vedno bolj nagibajo k pristopu, ki pravi: dajmo več trošiti, da bo večje povpraševanje spodbujalo proizvodnjo in zmanjševalo brezposelnost. Mimogrede, pri nas v prvi dekadi sploh nismo govorili o brezposelnosti, kar človeka iritira. Ali je potem naš socialni sistem še vedno na zelo visoki ravni ali pa je siva ekonomija tako močna? Pri keynesijanskem pristopu torej ne gre za stabilnost, ampak za gospodarsko rast, ki zmanjšuje nezaposlenost. Vendar je bila ta teorija že zdavnaj pozabljena. Največja težava je torej odločiti se, ali dati več denarja, da bo gospodarska rast rasla in bo tudi inflacija rasla. Samo tako namreč gredo stvari skupaj: višja rast in višja inflacija. Ali pa dati malo manj denarja in doseči malo manjšo rast, vendar takšno, da bo stabilna. Kajti resnična umetnost je stati in obstati, ne pa se postaviti in potem pasti, kar smo večkrat počeli v bivši državi.