»V novem stanovanju smo dobili tudi nove jaslice. Izpopolnjevali smo jih leto za letom, dokupovali pastircev in jih ves adventni čas, ob nedeljah pa tudi včasih v delavnik, izrezljavali. Imeli pa smo hribček iz lesa stopničast in nanj postavljali pastirce in ovčke. Ker je bil kot nad posteljo poleg okna, je bilo ob oknu še prostora za manjši hribček in tako so kazale naša jaslice izvirno izrabo prostora. Na večjem hribu, okoli katerega smo postavili drevesa, in po ravnini so stali pastirji bilo jih je gotovo nad sto ali še več vsi obrnjeni proti hlevu, z desne in leve, pravo ljudsko zborovanje in zbirka pisanih vzorcev, ki so jih oče v svoji strogi redoljubnosti postavili v pretirano logično popolnost; pač pa je bil mali hribček ljubka idila: na vrhu je stal pastirec, se opiral na palico in se oziral po gričku, kjer so se pasle same ovčice. Prav tako so bile same ovčice razvrščene tik pred hlevčkom, s pastirci, prinašajočimi darove. Čeprav je šlo trdo za denar, so oče s posebnim veseljem kupovali pastirce, lučke in vse, kar je bilo treba za olepšavo jaslic. S ponosom smo gledali na papirnat prt, ki je bil posnet po rožastem prtu z zlatimi cofi in resami pri Sv. Frančišku /v farni cerkvi/; takega niso imeli nikjer, bilo je skrbno očetovo in moje delo.«