Če je Janša novopečeni ideolog protitajkunstva, tj. proti tranzicijskim in privatizacijskim bogašem, ki so ustvarili premoženje zaradi napak sistema ali protizakonito, potem je Jambrek v svojih mnogoterih artikulacijah nesporno ideolog sproščenosti, ideologema, ki se je porodil v okolju Nove revije in so ga desne stranke prevzele za svoje programsko in politično geslo. Tako kot se je zadnji mandat začel z drugim sloganom, se končuje s prvim. Resnica sproščenega vladanja se je sprevrgla v šogunstvo. Beseda »tajkun« je namreč japonskega izvora in je nadimek šogunov, starih japonskih generalov. Poziv k odprtosti in svobodi, »prostosti«, ki jo skriva sproščenost, se je prelevil v nič manj kot bojno geslo. Toda s Prunkovim očitkom se je prvi obrnil proti drugemu, tajkunstva je nolens-volens obtožen prav ideolog sproščenosti. Res je, da pomeni nevarnost že pristanek na igro ideologij, v katere so nas vabili in zvabili. Boj proti tajkunom bi bil legitimen, kolikor bi tajkuni zares obstajali in kolikor bi enake vatle uporabili za vse med njimi. Toda tiste gospodarske bolj ali manj pretežno vodi njihov lasten interes, šolske in univerzitetne pa jasno vodi tudi oseben, vendar dodatno zakamufliran v nacionalnega. Če je bilo geslo sproščanja (visokega) šolstva prav v ideji privatizacije, je privatizacija podivjala in se znova razdelila na našo in vašo. Ko privatizirajo naši, je to dovoljeno. Ko privatizirajo vaši, pa ne. In tako kot smo sprva dobili sproščene in nesproščene državljane, institucije in sisteme, zdaj vse kaže na to, da bomo dobili prave in neprave tajkune in tajkunske sisteme. Ne le da smo priča bizarnim licitacijam, pobožnim željam in napovedanim vojnam, končna resnica takšnih ravnanj je nenačelnost. Benevolentna interpretacija sproščenosti bi navzlic konceptualni bizarnosti verjetno bila le mogoča, če bi jo avtorji jemali resno, karkoli že pomeni. Enako velja za protitajkunske ukrepe z vsemi spektakularnimi aretacijami vred. Toda oba pojma, skupaj z drugimi, klonita v trenutku, ko ju postavimo v kontekst mesta izjavljanja in pogledamo, kako resno z njimi mislijo izjavljalci. Zato je Prunku treba dati priznanje, da je zmogel pogum in postavil besedo na pravo mesto.