»Če ne bi poskusil, bi se vedno spraševal, kako bi bilo,« nam razlaga postavni temnolasec, ki so mu gozdovi, prostrani travniki in petje ter igranje vedno krojili življenje. Življenja tako blizu narave ne bi nikoli zamenjal za betonsko džunglo glavnega mesta. Tam, na klopci pri ljubki beli cerkvici na najvišji točki Križne gore, od koder se pogled odpira na Škofjeloško hribovje pa na Kamniške in Julijske Alpe, celo Kranj, Medvode in Ljubljana so kot na dlani, je sedel in razmišljal, kakšno življenje ga čaka, če postane član skupine. Na istem mestu so se kalile tudi druge odločitve – najprej za delo v slovenski vojski in pozneje v vrtcu. »Zaradi poškodbe nisem mogel na vojaško misijo, zato sem se odločil napraviti diferencialne izpite za vzgojiteljsko šolo.« Delo z otroki ga je prav tako vedno veselilo in od lanske jeseni skupaj s kolegicama skrbi za najmlajše v škofjeloškem vrtcu. Otroci so iskreni, neposredni, navihani. So za vsak hec, se smeji. Enoletni škratki mu prinašajo veliko sonca v vsakdanje življenje. Sicer pa si v življenju ne postavlja dolgoročnih ciljev, ampak se mu prepušča, pravi. Če bi kamenje, drevesa, travniki na Križni gori znali govoriti, bi zagotovo povedali marsikakšno zgodbo, tudi Jernejevo, se smeji. Še posebej, ko se spomni, kako jo je včasih raje kot v šolo ucvrl na goro. »Mama gospodinja je bila zjutraj doma, zato sem si že prejšnji večer pripravil nahrbtnik z malico pa podložko in vse skupaj odnesel v klet, da ne bi kaj posumila.« Ko so jo drugi mahali v šolo, je Jernej že koračil proti gori, legel v travo, razmišljal o puncah, zabavah s prijatelji in stvareh, ki so najstnikom pomembnejše.