pogled, njegovi na sencih rahlo osiveli lasje najboljših let so se zalesketali v svetlobi poletnega sejanja skozi veliko okno. Sestra je čutila njegov gib in se je na vratih obrnila proti njemu, ki jo je pogledal nekoliko vprašujoče in takoj zatem razočarano, ker se sestrin izraz na resnem obrazu ni spremenil. »Ni dobro?« Sestra je v potrditev odkimala. Doktor je vzel sveženj, natančno pregledoval vsak papir posebej, bral počasi, kot bi se hotel vse naučiti na pamet. Sestra je medtem tiho in s posebno pozornostjo zaprla vrata za sabo. Nekajkrat je primerjal napisano na dveh ali treh listih, odtipkal nekaj v računalnik, se zagledal v modrikasto svetlobo, se podprl z roko pod brado, da mu je usta na eni strani potegnilo nekoliko navzgor, obmiroval, malo zamižal, potem pa glasno potegnil vase zrak in ga izpuhnil. Na vratih je kot prej zapraskalo sestrino trkanje z nohti in odprla so se. Njen obraz je bil pomenljiv, saj sta se v dolgem času skupnega dela navadila sporazumevanja brez odvečnih besed. Odmaknila se je in vstopila je največ tridesetletnica, visoka, na visokih petah, vse njeno telo se je gibalo v samoumevni samozavesti, njene oči pa so izražale prikrito negotovost, morda nekoliko strahu pred nečim, kar bo vsak trenutek prišlo. Ko je sedala, se je njeno telo skrčilo v hiter izdih in vdih. Doktor si je nadel resnoben izraz, tudi njegov pogled je izražal negotovost.