Matjaž je zvest igralskemu poklicu že dobrih petindvajset let, pred tem je dve leti zelo nestrpno poslušal predavanja iz psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegova igralska zvezda je bolj kot na odru zažarela v številnih slovenskih filmih (Odpadnik, Do konca in naprej, Črna orhideja, Oko za oko, Pesnikov portret z dvojnikom, Ruševine ...), si je pa v vsem tem času privoščil tudi nekaj korajžnih selitev po slovenskih gledališčih. Od začetkov v Gledališču sester Scipion Nasice Dragana Živadinova in nepozabnih let v mariborski Drami pod taktirko Tomaža Pandurja do ansambla ljubljanske Drame, kjer se je do konca zasitil samoumevnosti, s katero nadrejeni v gledališčih razumejo igralce. Pred slabimi sedmimi leti se je zatorej odločil za odhod na svobodo, čeprav sprva sploh ni vedel, kaj mu bo ta prinesla. »Vsaka od teh selitev iz enega gledališča v drugo je bila zame težka,« pravi. »Z vsakim takim korakom imaš občutek, da vstopaš v neko praznino, v neki nov prostor, ki ga ne obvladaš. Potem malo zamižiš in vidiš, da v resnici sploh ni tako hudo. Je pa res, da ko sem odhajal na svobodo, doma sploh nisem upal povedati, kaj natančno to pomeni.«