“Kako se je pa tebi zdel tisti del, ko toliko govorijo?” Ja, opazili smo, da sta ohladitev in čas virusov naredila svoje, saj je bilo kihanja in smrkanja v dvorani skoraj toliko kot replik na odru. Vmes je tu pa tam tudi marsikomu glava zdrsela na prsa, a tu ni bila kriva samo pozna ura – gledalci so namreč malo zamižali prav pri delih, ko ni bilo prave “akcije”, ko je šlo za omenjene monologe igralcev o igralskem poklicu. In to je še kar razumljivo. S takimi monologi se lahko poistovetijo predvsem ljudje, ki so se na odrskih deskah kdaj preizkusili, sledijo najrazličnejši umetniki, katerim je namenjen predvsem Valičev monolog o izničenju avtorskega dela med realizacijo in reinterpretacijo, navsezadnje pa lahko pomen replik o nastopanju bolj ali manj močno doživijo še vsi ostali, ki so se kdaj “slekli” pred kakršnimkoli občinstvom – pa najsi so peli ljudske pesmi ali recitirali pesmico. “Meni so bili vsi nekam čudni” Ja, preskoki, monologi, filozofiranje, pesniški jezik in cinizem so bili marsikomu razumljivo čudni. A glej, glej! Prava pozornost je bliskala po zraku, ko smo imeli pred sabo dogajanje: družinsko dramo in čudovito fresko ljudskih značajev! Mislim, da smo lahko pri tekstu in interpretaciji kar mrmrali od ugodja. Pri tej notranji, družinski zgodbi, smo se obregnili ob tiste trivialnosti, ki sicer ljudi privežejo pred ekrane komercialne tv v popoldanskem času ali poženejo v kulturne domove gledat vedno znova uspešne komedije, ponavljajoče, izčrpane, zgrajene na povsem istih intrigah, ki so tudi v Posavju pravi hit in edine razprodajo dvorane.