Ko so se privozili iz globeli, so zagledali koničaste slamnate strehe, sivočrne od preperelosti, ki so štrlele proti obzorju sredi gole planote. Raztepla čreda suhe živine z navidez nevarnimi rogovi se je tolkla za nekaj malega trave, kar je je še bilo. Nekaj ljudi, ki so bili na daljavo le silhuete, si je dalo opravka okrog edinega vodnjaka. Voznik voza je bil na domačem ozemlju in je pozdravljal mimoidoče. Hiša Sareena Mada, vpadljivo večja od drugih, je bila zgrajena na enak način kot ostale. Postavljena je bila v središču vasi. Kolibe v vasi so bile razporejene v obliki polkroga. Vanje si stopil skozi edini glavni vhod. V vasi ni bilo ne trgovine, ne šole ne zdravstvene ambulante. Pravzaprav na njej ni bilo nič privlačnega [sklene Sembène in suho pristavlja, kot poznejši domislek, naslednjo vrstico:]. Njeno življenje je bilo utemeljeno na principih skupnostne medsebojne odvisnosti. (Sembène, 1976: 69)