»Hej, cimer, glej, sneži, čaka naju zimski počitek v boksu. Prav prileglo se bo po tem dolgem, napornem poletju«. No, pa malo razmislimo kaj vse se je dogajalo v tem letu. Najprej smo začeli z novoletnim pohodom v Ormož, sledil je rojstni dan Lotosovega gospodarja pa spet pohod po naših vinorodnih gričih. Priprave za pusta so se začele malo prej kot lani, ko smo vozili in nosili grajsko gospodo, letos sem si zamislil svoje toplice, saj je vodna vrtina blizu mojega pašnika in bi bilo kar v redu, če dobim kakšen priboljšek od mimoidočih turistov. V vsej tej zmedi pa se na samo pustno soboto gospodar Monte Aure domisli, da bo proslavil svojega Abrahama. No ja, hi-hop, pa gremo. Prižigali smo tudi velikonočni kres v mojem kraju. Joj, kako mi je vosek kapljal po plašču, tako da sem bil po opravljenem delu ves pegast. Aprila je bilo še zelo hladno, mi pa se pripravljamo za galopsko dirko. Si lahko misliš, v Obrežu, bogu za hrbtom, kjer živimo, bo prava državna turf-dirka. Naš novi klub Galoper in lastnik Groma in Alme bosta glavna, pa gremo še mi. Vsi moji štirinožni prijatelji dirkajo, še divje bo! Dirke smo se rešili in že drvimo na «žegnanje“ v Svetinje, tam je tudi sedež našega drugega kluba Prleškega konjeniškega društva, kjer je včasih živel Madrid, sedaj pa so tam Katran, Nikotin, Billy Boy, Zora in še veliko kopitarjev na pašnikih. Dan upora smo preživeli na Runču pri Lindi in Cveti, kjer smo imeli srečanje na igrišču in zopet so nas «požegnali“. Zaradi divjanja po pašnikih je Amigo začel šepati in prišli so ponj s prikolico. Drugega maja me je «gazda“ naložil na prikolico in hajd na Radensko konjenico. Cimer je ostal doma, ker je bila «gazdarica“ na žalost v službi. Jahalna proga je bila lepa ob Muri. Prvič sem se vozil z brodom in bilo me je malce strah, zato sem se stisnil k gospodarju, pa je šlo. Dogodka pri brodu pa zlepa ne bom pozabil. Ko mi lepo pijemo še koliko toliko čisto Muro, se prijatelj, malo preveč pogumen, posprehodi proti globočini. Ko občuti, da ima sedlo že skoraj v vodi, poskoči in njegov gospodar se v trenutku znajde v vodi. Od daleč slišim Zokija, kako kriči padlemu jahaču, naj konja drži v vodi, ker bi ga rad slikal. In ko ga drži za uzdo in upa, da se ne bo dvignil, se ta preobrne nazaj v vodo in reveža zalije tako mocno, da ne najde vec orientacije. Priskočil sem na pomoč in ga pogumno rešil iz vode. V juniju sem se že veselil Borlske konjenice, pa je zaradi bolezni gospodarice odpadla. Dan državnosti smo hoteli pričakati pri gradu v Ormožu, ampak so zaradi dežja stisnili repe in sprejem prestavili, mi pa smo šli lepo mokri domov, saj je bil naslednji dan pri nas konjeniški piknik in potreben je bil počitek pred orientacijskim jahanjem. Zaradi mojega dobrega poznavanja domačega terena nisem tekmoval, ampak samo kontroliral tekmovalce. Zmagala sta Tom in Sokol, drugi pa so bili Lotos, Megi in Grom. Peklenska vročina nam je požrla vso travo, tako da nam bo v zimi slaba predla. V tej vročini smo se zopet podali na sedež kluba v Brebrovnik, kjer so bile konjeniške igre. Tekmovali smo v parkurju in v vožnji s kočijami. Pot domov je bila malo naporna in naslednji dan sem imel otekle noge. Sledil je počitek, zato je šel gospodar na piknik v Loperšice z mojim cimrom Princem. Mali je bil strašno važen, ko pa je ugotovil, da me ni in da nima zaščite, se je postavljal pokonci in trmaril. Domov sta se vrnila jezna in za kazen je moral ostati sam v ogradi, jaz pa sem bil s kobilo Irano in malim Anarijem na drugem pašniku. Po dveh dneh, ko sva šla na ježo, pa je pasel mulo in me ni pogledal. Celo poletje smo se selili s pašnika na pašnik, včasih smo si privoščili kopanje v Dravi, kar je še poseben užitek v našem lepem krajinskem parku. Proti koncu avgusta pa sva bila s Princem in gospodarjema vsak dan na ježi, kajti pripravljali smo se na štiridnevni pohod po Prekmurju. Tako pripravljeni so prišli še Mira z Barbaro in malim Feliksom, ki je dobil moj boks, Lotos s Stankom, Tom z Alešem in naš mali Sokol s Francem. Proti osmi uri smo krenili iz Središča ob Dravi proti Vitanu, čez Vuzmetince, Presiko do Razkrižja. V Razkrižju je bil prvi dom mojega cimra. Ustavili smo se pri kovaču, malo pomalicali, dobili svežo vodo, pogledali kovačnico, v hlevu pa se je oglašala mama Paloma. Pot smo nadaljevali čez mostove reke Mure in njenih rokavov, nato pa smo zavili ob sami reki proti Petišovcem. Čez čas smo dirjali po lepo zelenih nasipih, vmes pa smo si vzeli enourno pauzo, posmrkali malo trave, pohodili eno roko in obvezani nadaljevali. Proti večeru smo našli veliko ogrado in Siniša nam je dovolil nočno bivanje v njej. Ponoči nas je malce namočilo, a smo se zjutraj kljub dežju poslovili od Mateja, male poni Pikice ter velikega števila prijateljev v hlevu in veselo nadaljevali pot proti Čentibi, kjer smo na hitro pozdravili Aresa, cimrovega fotra. Nato pa hitro po poraslem jezu ob reki Ledavi proti Dobrovniku, Moravskim toplicam in mimo Murske Sobote proti Gederovcem. Spet so nas dohitele dežne kaplje, zato se v Gederovcih nismo zaustavljali, ampak nadaljevali pot proti Radencem. Tam nas je že čakala družina Vajs in nas mokre sprejela pod streho. Pripravili so nam priveze, dvonožni prijatelji pa smo lahko spali v dišečem senu. Da ne pozabim povedati, vsak večer se je za nami pripeljal Gromov gospodar, ki je bil naložen s senom, ovsem, vodo in hrano za vse. Zjutraj smo se kljub dežju odpravili proti domu. Od Radencev ob Muri do Veržeja mimo Banovcev v Babince na kosilo, čez Ljutomer in Jeruzalem v Središče ob Dravi. Ob domači poti smo obiskali tudi kako trgatev, pa še gobe smo utegnili nabrati. Oktobra smo zvedeli, da bo konec meseca zopet galopska dirka v Obrežu. Pričeli smo s pripravami terena in našim treningom. Dirkali smo zopet skoraj vsi domači in še nekaj tujih konjev, katerih imena si nisem zapomnil, vem pa, da je bila ena kobilica prav srčkana in divja kot vrag čeprav nimam več uporabnega «orodja“, še vedno zavoham dobre mačke. No, v glavnem vsi so bili malo razočarani, da ni bilo več polnokrvnih konjev, pa kaj, smo jih pač mi mešanci zabavali vsak na svoj način. Grom, DIDI, Sokol in Feniks so odnesli zmage, ostali pa smo se tudi dobro uvrstili jaz sem bil drugi in moj gospodar je z dvigom rok vsem pokazal, kako je ponosen name, jaz pa na njega ne, ker ni hotel nič shujšati (po moji oceni je imel krepko prek 100 kg). Brez padca ni šlo in moja gospodarica s cimrom vred (no, on malo manj) je bila cel mesec modro-črno-zelena po bedrih. Uh, kako gre vse hitro. Je že Martinovo in čaka nas malo vožnje pa krst mošta, en kratek štiriurni krog jahanja po naši vinski cesti pa spet malo počitka. Pred nami so priprave na Zokijevo konjenico, kar pomeni malo jahanja in dosti zabave. V zimskem času je najlepše, dirjaš čez širne bele poljane, če imaš srečo, se vse lepo izide, ampak jaz ponavadi vedno staknem kakšno buško. Če pa je ne dobim jaz, potem jo gotovo dobi moj jahač, kajti pod sedlom sem izredno živahen, tako da se me že bojijo. No, moj gospodar pa je s tem zadovoljen in zato sva tudi dober par. Da ne pozabim še na konjskega patrona, to je Sveti Štefan. Takrat se zberemo vsi pri Miklavžu. Joj, kako je živahno! Eni so vpreženi, eni osedlani, nekaj jih je na prikolicah, nekaj jih pride peš poleg gospodarja. Okrepčat smo se šli na Breverin dom. Tako, leto se izteka, moja kronika ni obsegla vseh naših izletkov, ampak le tiste malo večje. Dnevne ježe pa so itak samo za naše duše in užitke. Upam in želim, da bi šlo tudi mojim rojakom tako dobro, kot gre meni.