Enkrat, že davno, davno, enkrat samkrat sem probal ludare. Na zabavi za novo leto. Cel večer smo pohali, travo, pa ašaš, pa spet malo travo in smo bili, pizda, lepo okrogli, ampak potem je spustilo, se izdimilo nekam u kurac in ni bilo nič več. In kaj da bomo zdaj, ker nekih žensk itak ni bilo bog ve kakih, pa je bilo vseeno, če gremo v totalko. Pa so se šli tipi vodno pipo s hašišem, samo da so namesto vode tja v tisti kotliček nalili šnops. Jaz k sreči nisem bil zraven, ker itak nisem pil, ker drugače ne vem, če bi bil še živ. Oni tam so bili komaj. Potem je nastalo zatišje, ker so zombiji poležali po raznih kotih in se je slišalo samo bruhanje amo tamo in največ k sreči v kopalnici in stokanje ko na kakšni frontni črti, recimo na obalah Iwo Jime. Je pa kolega potegnil ven vrečkico s posušenimi gobicami in jih vmešal v jajca na ponvi in mi potem to dal pojest. Pa sem gladko pogoltnil in čakal, kaj za ena svinjarija bo zdaj. Nič, malo mi je bilo slabo, ampak to mi je bilo že cel večer, verjetno od hrane, ki smo jo žrli in ni zgledala preveč sveža. Ena je prinesla francosko solato s sumljivo rumeno majonezo. Verjetno kako domačo, ker ona od Tommyja ali Hellmansa je bolj prozorna, ali pa Zvezda, ta sploh. In zdaj, če to ni v osnovi sveže, pa če jo potem pustiš nekje zunaj, da ne postaviš v hladilnik, pa to je dom in domačija za vse sorte malih nagnusnih bitij. Kozlal nisem, ampak komaj, da nisem. Tista jajca pa tudi, ne vem, niso bila ravno od včeraj. Lahko, da je bilo to.