OK, šefica ne ve za tekmo. Sramota, ne ve za tekmo desetletja! Dinamo proti Partizanu! Torej tudi tega ne more vedeti, za koga je navijal njen prvi sosed. Ampak logično razmislimo. Ali lahko nekdo, ki je doma iz Kumrovca, navija za koga drugega kot za zagrebški Dinamo? Broz je moral biti navijač Dinama. Broz je moral biti Bad Blue Boy, kot si pravijo feni Dinama. No, in ker je bila njegova mama Slovenka, je moral vsaj malo simpatij čutiti tudi do Olimpije, a ne? Ko je bil Broz še živ, ni Olimpija nikdar izpadla iz lige. Ampak če je nekdo, ki je meril meter in pol, res želel postati velikan, je moral imeti dovolj veliko srce, da je vanj stlačil še ljubezen do kakšnega tretjega kluba. Naj ugibamo? Ne, vse je na dlani. Tovariš Tito je moral navijati tudi za Partizana. Ja, Fuzbalski klub Partizan, ustanovljen leta 1945, klub, ki ga je vedno sponzorirala armada. Tovariš Tito je bil maršal in vrhovni poveljnik Jugoslovanske ljudske armade in kot tak je moral biti tudi fen Partizana, ne? Tovariš Tito je moral biti tudi Grobar. Grobarji, tako samemu sebi pravijo navijači Partizana. Konec koncev, če Tito ne bi maral Partizana, potem mu ne bi štafete mladosti predajali na Partizanovem štadionu. In tudi finale jugoslovanskega pokala bi igrali na kakšnem drugem štadionu, ne pa pri Partizanu. Tovariš Tito je pokalnemu zmagovalcu osebno predajal pokal - hja, pokal maršala Tita.