So varovanci Alexa Fergusona zasluženi veliki zmagovalci sezone 2007/08? Tudi nekdo, ki do Manchester Uniteda ne goji niti malo simpatij, lahko na to vprašanje odgovori le na en način. Rdeči vragi so bili najboljša ekipa v Evropi že v lanskem tekmovalnem obdobju in bi morali že takrat dominacijo angleških moštev kronati z naslovom evropskega klubskega prvaka. A ravno toliko jim je pošla sapa in imeli so ravno toliko težav s poškodbami, da je to v polfinalu izkoristil poznejši zmagovalec lige prvakov, ki je zelo posrečeno tempiral formo za zaključne tedne sezone. Se je pa United po tem neuspehu na evropske zelenice vrnil še močnejši - tako psihično kot kar zadeva igralski kader - in v zadnjih mesecih na njih uprizoril še bolj izrazito dominacijo od lanske. Kaj pred finalom, nogometni svet je bil že pred četrtfinalom združen v ugotovitvi, da tako navdušujoči ekipi najprestižnejša klubska lovorika preprosto ne more uiti dve leti zapored in da se to pravzaprav tudi ne sme zgoditi. Ni se zgodilo in na neki način je s tem zadoščeno pravici; ne tisti v sodnem pomenu te besede, ampak precej drugačni nogometni pravici. A le na neki način, kajti ta pravica je izjemno krivična do drugega udeleženca finala, Chelseaja. Kaj ne bi bila, ko pa kljub dejstvu, da varovanci izraelskega trenerja Avrama Granta letos niti pod točko razno niso navduševali tako, kot so to počeli največji srečnež sredinih strelov z bele točke Cristiano Ronaldo, njegova kolega v napadu Uniteda Wayne Rooney in Carlos Tevez ter še kdo, Londončanom na poti do velikega finala ne moremo očitati prav ničesar. Predvsem pa so tako zelo dobro odigrali tukaj v Moskvi, da sodba o evropskem prvaku ne more in ne sme ostati ena sama. »Chelsea je bil boljši, naredil je precej več za to, da bi do naslova prišel v rednem delu, a po spletu okoliščin je srečno - tako kot leta 1999 - slavil United. Chelsea se vam preprosto mora zasmiliti,« se je neposredno po tekmi v eter svojega elektronskega medija oglasil eden od angleških novinarskih kolegov in pravzaprav takoj izustil tisto, kar je tu v ruski prestolnici hitro preraslo v vsesplošni konsenz in se je na podoben način tudi razširilo po svetu. Kaj se ne bi, ko pa je Chelsea predvsem v drugem polčasu in podaljšku zares odigral tako zelo dobro, tako zelo pogumno in tako zelo ambiciozno, da si je zaslužil najmanj na videz nesmiselno ugotovitev, a ugotovitev, ki ji bodo zagotovo prikimali tudi mnogi med vami. Manchester United je več kot upravičeno tretjič v svoji zgodovini postal evropski prvak, toda na finalni tekmi bi o upravičenosti lahko govorili le, če bi angleški dvoboj dobili Londončani.