(nadaljevanje) z nekimi pogajanji, če bo potrebno skupaj oblikujemo in imamo rešen vsaj en del iz te sestavljanke, ki je v končni fazi tista, ki je nujno potrebna za uresničitev ustavnega načela uvedbe pokrajin. Kajti k uvedbi pokrajin nas zavezuje Ustava, to pomeni, da pokrajine bodo prej ali slej, vprašanje samo, kakšne, s kakšnimi pristojnostmi in koliko jih bo. In tukaj se vrnemo na izhodišče, zakaj se danes soočamo s tem zakonom. Zaradi tega, ker je nekoč največja vladna stranka, to je SD, sama predlagala tako veliko število pokrajin v Sloveniji, lahko pogledate, intervju je bil, gospod Borut Pahor na tisti tiskovni konferenci, dal je intervju za časopise in se je zavzel za tako veliko število pokrajin. In, ko se je v prejšnjem mandatu hotelo iz vladajoče koalicije narediti gesto dobre volje proti takratni opoziciji, da bi torej v bistvu povzeli tudi njihove želje, njihove predloge, ker so se nam zdeli tudi razumni, smiselni, se je pa plošča obrnila in se sedaj "nažiga", da je to preveliko število pokrajin. Seveda, gre pa to po tisti logiki. Vsi smo za to, da je število pokrajin čim manjše, samo vsak je za to, da njegova pokrajina pa obstane, taka kot si on predstavlja. Jaz imam malo privilegija, kot Gorenjec, ker Gorenjska, v katerikoli razdelitvi je zaokrožena celota, praktično tam skoraj ni mogoče narediti oziroma najti ene rešitve, ki Gorenjski ne bi priznala statusa pokrajine, zaradi geografske lege, zaokroženosti, zgodovinskih povezav, vsi razlogi so za to. Veliko drugih dilem pa je seveda odprtih. Ampak z nekim umetnim zmanjševanjem števila pokrajin pa tudi ne bomo prišli do rešitev, ki bi bile optimalne, kajti pokrajine po eni strani morajo biti močne, morajo biti proti utež državni oblasti, da lahko tudi odločno nastopajo, da se ne dogajajo taki ekscesi kot se recimo s projektom GORKI na Gorenjskem, ko se zapravi ves denar, ki bi moral iti za ta projekt drugje. Potem se zavrne amandmaje, ki bi denar rezervirali tudi za Gorenjsko in za to glasujejo celo tisti župani iz vrst vladajoče koalicije, ki so z Gorenjske in ki bi dobil največji delež tega denarja, potem se pa toči krokodilje solze, češ, kako je mogoče, da je Gorenjska izpadla, sproža neke akcije tudi s strani teh ljudi samih istih županov. Na koncu koncev pa seveda vsi Gorenjci take politične igrice plačujemo z nižjo kakovostjo življenja. Včasih en del krivde zato nosimo tudi sami, kot je recimo primer z deponiranjem odpadkov. Če bi bila vsa Gorenjska enotna, če bi imela enotno rešitev, si zagotovo nobena centralna oblast ne bi privoščila igric pri tem in zavračanja predlogov. Če bi imeli že demokratično, neposredno, tako kot mi predlagamo izvoljene občinske svete, ki bi imeli visoko stopnjo legitimitete, bi ti, v takšni ali drugačni obliki sprejeli neko dokončno odločitev. In ta odločitev bi