Igrice kaj bi bilo, če bi bilo, ki se jih gre Nežmah, so sicer nonsens, ker bi bilo gotovo drugače, kot se nam zdi, da bi bilo. Kot miselni eksperiment pa so v redu. Če bi se zavezniki leta 1944 izkrcali v Dalmaciji in skupaj s Titovo vojsko osvobodili Ljubljano, bi bila v parlamentarni kraljevini Jugoslaviji najmočnejša stranka v parlamentu KPJ, ki bi prav gotovo postavila vprašanje, kako so prišli pokljuški gozdovi v cerkvene roke. Ugotovili bi lahko le, da so bili gozdovi cerkvi podarjeni, darilo pa je bilo po veljavnih zakonih nezakonito. Do darila je lahko prišlo le, ker je bil slovenski duhovnik Korošec takrat vpliven jugoslovanski politik, znan predvsem kot učinkovit notranji minister izrazito policijske države, za katero se leta 1941 niso želeli boriti niti Srbi. Z darilom je bilo poplačano sodelovanje slovenske politike, na katero je imela takrat velik vpliv cerkev, s srbsko unitaristično politiko, predvsem na škodo hrvaške težnje po avtonomiji, kar nam Hrvati še danes upravičeno zamerijo. Šlo je za tipično politično kravjo kupčijo med tedanjo slovensko politiko in beograjsko čaršijo. Le da ni šlo, kot običajno, za male privilegije in položaje, ampak za milijarde nacionalnega bogastva. Spornost take uredbe bi hitro uvideli tudi zavezniški pravniki in politiki, ki do slovenske cerkve, glede na njeno vlogo v pravkar končani vojni, ne bi bili prav nič sentimentalni. Pokljuški gozdovi v tem primeru ne bi bili nacionalizirani, ampak bi bila razveljavljena darilna pogodba in danes res ne bi bilo problemov z vračanjem gozdov Cerkvi. V tej točki se z Nežmahom strinjava.