»Še sama ne vem, kdaj sem padla v teatrski svet,« pravi štiriindvajsetletna Breda Kralj. »Moj prvi spomin sega v čas, ko sem bila še zelo majhna. Bilo je v prostorih Pekarne na Viču, kjer sem čakala očeta. Spomnim se slike lesenih kubusov in nagih trupel, ki so bila prekrita z rjuho in so se v mračnjaški svetlobi začela gibati. Spomnim se tudi mladih obrazov Petra Božiča, Ljubiše Rističa in drugih. Ko me sedaj gledajo, kako odraščam, mi je kar malo neprijetno, saj se ukvarjam z istim tipom znoja, kot so se oni«. Z istim tipom znoja pa se srečujejo tudi mnogi njeni sorodniki. Oče Lado Kralj sodi med največje slovenske teatrologe in stric Dušan Jovanovič med najuspešnejše slovenske režiserje. Pri njem je tudi prvič statirala v pojektu Ana. »Gnala me je nekakšna radovednost, želja po udeležbi. Zanimalo me je, kako se teatrsko življenje dejansko odvija, kakšen je protokol, kje se vse skupaj začne in kje konča«. Kot srednješolka je nato statirala pri Romeu in Juliji v režiji Ljubiše Ristića in Nade Kokotović, kjer sta asistirala tudi njena bodoča sodelovca, Eda Čufer in Dragan Živadinov. Sledila je asistenca kostumov in scene pri Rističevem Levitanu in Resničnosti. »To so bili kratki projekti z malo ponovitvami, kjer sem kljub vsemu doživela prvi šok teatrskih premier, ko se prenehajo vsi medsebojni odnosi, ki so se med skupnim delom vzpostavili.« Tudi drugače ji odnosi v institucijah niso odgovarjali, ker vsak opravlja le delo svoje stroke in ne more vplivati na odločitve drugih ljudi, ki se ukvarjajo z istim projektom. »Kot asistent lahko delaš le na svojem področju in nimaš besede drugje, kjer misliš, da bi kljub vsemu imel tudi neko svoje mnenje. Gledališče pa ima veliko lepih disciplin, ki jih je mogoče obvladovati.« In Breda se ukvarja z vsemi, z glasbo, kostumografijo, scenografijo in celo igro. Deset let se je učila klavir in hodila v glasbeno šolo, na teološki fakulteti se uči orgle, učila bi se še violino in čelo, čim več instrumentov. Kupiti si namerava elektronske mašine, sampler, piše lastne komade. »Bistveno se mi zdi biti v vlogi učenca in sprejemati. Sama sem se učila predvsem od ljudi in to ne v šolah.« Hodila je na srednjo oblikovno šolo in se po njej vpisala na Tekstilno fakulteto, ki je imela v programih zelo ozke postavitve. Odšla je v Zagreb, da bi lažje obvladovala zlasti področje industrijskega dizajna oblačil, vendar bi morala opravljati veliko diferencialnih izpitov. »Imela bi eksistencialne probleme, s katerimi se še sedaj v življenju ne ukvarjam in jih ne poznam kot nekaj realnega, kar tišči. Zato sem se vrnila in se od takrat dalje ukvarjam le s stvarmi, ki me veselijo. Šivam tudi sicer, vendar mi to ne pomeni nič posebnega. Ni velika reč biti kostumograf. Ne maram strok in opredelitev ali sem glasbenik ali scenograf. To mi sploh ne pomeni gledališče. Tu ne gre za odločitev za stroko, temveč za način življenja, za tip sodelovanja.« Zato se je približala sodelavcem Gledališča sester Scipion Nasice. »Ob Miranu, Draganu in Edi sem se fino počutila in sem zraven svetila, ne da bi kaj bistvenega naredila. Vendar sem se veliko naučila. To so ljudje, ki so mi vzpostavili gledišče, miselni in estetski nivo, ki ga sedaj z lahkoto obračam«. Postala je spremljevalec razvoja od Gledališča sester Scipion Nasice prek Rdečega pilota do Kozmokinetičnega kabineta Noordung. Hodila je na vaje iz Krsta pod Triglavom, sodelovala pri nerealiziranih projektih Migranti in Rekord ter nato pri predstavi Zenit dokončala kostume Alana Hranitelja. Sledil je Kapital. Naredila je režijsko knjigo, bila neke vrste konstruktor vrtljivega odra in avtor scenografije. Od statista prek kostumografa in scenografa pa se je prelevila še v igralca. Njena igra v predstavi Kapital je pravzaprav igra obraza in mimike, neverjetnega čuta za gibanje, za milino in mehkobo. »Počnem tisto, kar imam za obvladljivo, in zanima me vse, kar je povezano z umetnostjo. Vse to dopušča teater, zlasti Živadinov tip teatra.« Ve pa se tudi, da Živadinov teater ne omogoča ravno eksistenčne gotovosti. »Na srečo me okolica več kot tolerira, tako oče kot mama. Lahko bi se odločila postati trgovec svojih talentov in si postaviti ceno. Tega ne znam in hočem ohraniti umetnost kot tisto polje, ki se ga ne bi dotikala z denarjem in s prodajanjem. Če bi že morala, bi šla med nov profil ljudi in se odločila za nekaj, kar ni umetnost, da bi lahko ravno skozi umetnost kanalizirala veselje do življenja in do sveta.«