Torej, Celjska koča je v perspektivi ena izmed počitniških vikend točk v okolici Celja, ki bo zagotovo še bolj zaživela, kot trenutno živi. Trenutno je še zmeraj nekakšna obredna destinacija za vse tiste, ki imajo občutek, da morajo nekaj storiti za svoje zdravje, kakor tudi za vse tiste, ki jih sicer bolj malo briga za zdravje, se pa radi sprehodijo na Celjsko, ker je to v zadnjih letih pač postala moda in prizorišče, kjer se je potrebno pojavljati, da zadovoljijo mediokritetno mestno moralo. Celjska koča pa je zagotovo tudi finančno ugodna alternativa za vse tiste »družinske« smučarje, ki se jim izplača svoje predšolčke in osnovnošolčke popeljati na nedeljsko smuko. No, zdaj lahko končno pričnem s pohvalo, ki si jo po mojem mnenju absolutno zaslužijo tisti, ki imajo karkoli opraviti s samo urejenostjo na smučišču, ki je resnično dosledno urejeno, tako smučarske proge, kot tudi žičnični sistem (sicer skromen, ampak nič zato). Prav tako je osebje ob žičnici absolutno korektno, marljivo in uporabnikom v pomoč. Smučarske površine so izjemno urejene, prav tako pa je v veliki meri poskrbljeno tudi za vse tiste možne točke, kjer bi lahko prišlo do nesreč, zavarovane so z zaščitnimi penami in vidno označene. Skratka, človek ima občutek, da je za vse poskrbljeno. Prav tako je pohvale vredna postrežba in osebje v sami koči, kjer so ažurni, hrana pa odlično pripravljena (seveda je to pač stvar mojega okusa). Zame osebno je bilo to popolno doživetje tistega, kar pričakujem na nedeljskem smučanju, glede na kriterije, ki so se mi izoblikovali na kakšnih drugih, evropskih in domačih smučiščih. Torej, enkrat za spremembo, malo pohvale in neplačane reklame.