Za potovanje v Sibirijo se odloči malokdo. Za obisk te dežele je treba imeti kar malo poguma. Pred dobrim letom je Društvo fotografov Svit pripravilo projekcijo fotografij za Lions klub Celje. Med obiskovalci je bil tudi gospod Nekir Kukuruzović iz Merkurja, ki v Sibiriji gradi bolnišnico. Povabil nas je v to deželo, pri čemer se je vabilu poleg mene odzval še fotograf David Brusnjak. Prvič sva se na to dolgo pot odpravila aprila lani, ko se je temperatura spustila do 20 stopinj pod ledišče. Pričakovanja niso bila velika, saj ravna, zasnežena pokrajina fotografsko ponavadi ni bogvekako zanimiva. A me je dežela s svojo mogočnostjo in neskončnostjo zelo prevzela. Na območju 400 kilometrov sem našel ogromno lepot, ki sem jih posnel, od narave, arhitekture do ljudi. Presenetilo me je, da v mestu Pit-Jah, kjer sem prebival, ni niti enega hotela, turizma tam ne poznajo. To mesto je mlado, hitro rastoče, ima 50 tisoč prebivalcev. Sporazumeval sem se kar v slovenščini. Včasih sem uporabil tudi kakšno hrvaško ali srbsko besedo, skratka vedno sem se vse dogovoril. Na uradnih mestih pa sem govoril angleško.