»Joj, kako je drobcena!« Tako je rekla moja mamica, ko sem med prvomajskimi počitnicami domov prinesla stekleno posodico, v kateri ima svoj domek naša miška. Kličemo jo Miša. Ima belo in črno dlako, drobne oči, ki radovedno gledajo okoli sebe, dolg repek in prisrčne brkice, ki se vedno premikajo. Je zelo radovedna in želi spoznati svet okoli sebe. Prehranjuje se s semeni, žejo pa si gasi z vodo, ki jo redno menjujemo v posodici. Ima hišico z rdečo streho, kjer spi, v kletki je tudi zelen tobogan, po katerem se rada spusti. Ker ne more govoriti, svoje zadovoljstvo pokaže tako, da zaprede, kot mala mucka. Poleg hrčka, ribic in želvic je tudi Miša naš član v 4. a razredu. Med odmori jo velikokrat vzamem v roke, jo malo pobožam in se pogovarjam z njo. Najbolj pa je zadovoljna, če jo rahlo pobožam po glavici. Rada jo imam. Tudi ko bom končala 4. razred, jo bom hodila obiskovat. Ida Brancelj, Zora Ofentavšek