Prvič se je zgodilo poleti, nekega vročega dne, ko smo že zgodaj zjutraj občutili moč sonca. Oblekla sem si tanko bluzo in jo odpela gumb niže kot sicer. V pisarno sem prišla zgodaj, tako kot po navadi, šef pa tudi. Tako se je pač zgodilo, kaj hočem, da sem telefonirala, ko je stopil k moji mizi. Pogled se mu je zapičil v bluzo, ki je bila – kot sem že omenila – nekoliko bolj drzno odpeta. Stopil je za moj hrbet, nekaj časa počakal, potem pa z roko spolzel pod bluzo. Telefonirala sem naprej … Ko sem odložila slušalko, sva bila oba v zadregi, napetost pa je premagal moj poredni nasmeh. Ne vem, zakaj bi zganjala cirkus in se delala devico, saj je lepo, če te moški malo poboža. Pa kaj, če je šef, saj je služba naš drugi dom, mar ne?