nastala Imitacija, pravzaprav moj prvi roman. A bil sem tako nesamozavesten, da bi dal ven to kavsanje in pijančevanje, da sem raje napisal zbirko kratkih zgodb, prigod gospoda po imenu Arnelly z naslovom Flash Royal. Imitacija je bil iskren roman, napisan dejansko v enem dahu, v enem poletju. Brez samocenzure, brez vnaprejšnjega načrta. V Imitaciji zapišete: »Vsi smo isti. Pofukana imitacija je naša generacija.« Če po pravici povem, je bil čas, ko sem pisal ta roman, najbolj ekstremno obdobje v mojem življenju. Dejansko sem stremel samo k temu, kako bi se ga lahko čimbolj napil. Denarja ni bilo, ždel sem doma, mama mi je, preden je šla v službo, pustila nekaj cigaret; in tako sem cel dan iskal načine, kako bi zabil dan. Moje družbe ni bilo, vsi so študirali v Ljubljani, tako da sem se nekaj časa družil tudi s homoseksualci. Bili so prijazni, dali so mi za jest in za kak liter vina, da so me potem lahko malo pobožali po nogi. Bil sem pač lep otrok. Potem je eden od teh homoseksualcev stopil do mojega brata in mu rekel, naj mi najde službo v Ljubljani, ker bom sicer v Celju umrl. Kar bi se dejansko tudi res lahko zgodilo. Brat mi je najel sobo na Gerbičevi, spomnim se da je bila brez oken, in mi poiskal delo. Kaj ste delali? V Ljubljanskih mlekarnah sem nalagal sladoled na kamion. No, hočem reči, da sem se v Ljubljani malo zresnil, vmes na štop prepotoval Evropo, spoznal svojo sedanjo sopotnico, se zaljubil in začel delati kot urednik na založbi Karantanija. V Zagrebu bosta izšli dve vaši knjigi Flash Royal in Imitacija; v zadnjem Globusu vas omenjajo kot »slovenskega literarnega Zahoviča«. Zakaj, mislite, jih je tako pritegnila vaša literatura? Mislim, da gre pri njih spet za neko ponovitev tega trenda. Predvsem ta mlajša generacija, »fakovci« so se osredotočili na tematiko urbanega življenja, ki te lahko zapelje v takšne in drugačne konfliktne situacije. Tudi Skubičev Fužinski bluz je zelo blizu temu. Se še vedno počutite outsiderja v literarni srenji, čeprav se udeležujete potovanj, literarnih turnej ... Ne vem, nikoli se nisem počutil outsiderja. Določeni ljudje iz tega literarnega kroga so mi šli na kurac in mi gredo še danes. So tudi ljudje, ki se vsepovsod pojavljajo, a niso v celem življenju napisali enega spodobnega stavka. Okoli sebe sem imel vedno svojo publiko.