Ribiči v Sredozemlju štejejo morske klobuke med nadloge, medtem ko jih ponekod po svetu lovijo in na različne načine uživajo. Pred časom je ameriška znanstvena revija Hydrobiologia objavila članek, v katerem Makoto Omori in Eiji Nakano, raziskovalca s tokijske univerze za ribištvo, ugotavljata, da je to marsikje v svetu cenjena hrana. Omori in Nakano sta ugotovila, da so prav morski klobuki iz vrst Rhizostomae pomembna jed na Kitajskem. Japonska pa je leta 1970 začela intenzivneje kupovati klobuke različnih vrst iz različnih držav. Po navedbah obeh raziskovalcev gre letno za 5400 do 10 tisoč ton klobukov ali izdelkov, narejenih iz njih, kar je bilo še pred nekaj leti vredno 25,5 milijona dolarjev. Količine uvoza in nakupov nihajo, saj se tudi ulov od sezone do sezone močno spreminja. Japonska ribiška strokovnjaka sta se dokopala do podatkov (za katere trdita, da so natančnejši, kot jih premore slovita FAO Združenih narodov), da na svetu vsako leto ulovijo približno 321 tisoč ton klobukov. Ti se prehranjujejo s planktonom (živalskim in rastlinskim) in rastejo zelo hitro. V le nekaj mesecih se iz nekaj milimetrov velikih efir razvijejo klobuki s skoraj polmetrskim premerom. V njih je namreč večje število sesajočih ust, velikih približno milimeter, ki na veliko pospravljajo plankton. Zato bi lahko sklepali, da je zdaj v našem morju dokaj malo planktona. Če k temu dodamo še ugotovitev, da se klobuki razmnožujejo bistveno hitreje kot marsikatero drugo bitje na svetu (spolno in nespolno - s preprosto delitvijo), potem lahko pričakujemo, da se bodo v ugodnih razmerah še naprej širili z veliko naglico. Ali bo to resneje vplivalo na ribištvo v Jadranu, bodo morda čez nekaj let ugotovili na Morski biološki postaji Piran, kjer so se letos v okviru mednarodno podprtega projekta lotili obsežnejše raziskovalne naloge. Morski klobuki (predvsem Rhizostoma pulmo) so namreč v znanstvenem svetu dokaj slabo raziskani.