igralk v Cannesu, se imam za vsaj minimalno ozaveščenega člana te družbe, zato se predobro zavedam, da je sprememba možna edinole z informacijo. Samo, če zares vemo, za kaj se je treba boriti, v kaj je potrebno vlagati, lahko, kljub vsemu, ohranjamo trohico upanja v vsaj minimalno spremembo. In samo, če je medijsko poročanje tako izkoriščeno, da nam posreduje tudi konkretne primere pozitivnih (in etičnih) razpletov različnih težav, lahko upamo v boljšo družbo. Gotovo smo vsi po malem krivi. Premalo se zavedamo, da si zaslužimo boljšo družbo, boljše socialne storitve, učinkovitejši zdravstveni sistem. Danes sem morala zelo zgodaj zjutraj na zdravstveni pregled. Pričakovala sem mesto še vedno pogreznjeno v spanec, odkrila pa sem povsem drugačno realnost: delovni okoliš, v katerem danes živim, tvorijo osebe, ki si zavihajo rokave in se borijo za vsakdan takoj ob zori. Sprašujem se: kdo smo torej? Siva in egoistična gmota, kot nas cinično ožigosa Bocca, ki je sposobna edinole umetne emocionalnosti ob televizijskem sprejemniku? Ali smo res tako brezoblični, tako apatični in pogojeni, da nam to ustreza? Kljub vsemu tega ne morem verjeti. Verjamem pa, da smo gmota, ki je nesposobna postavljanja (tehtnih) vprašanj. Ne upamo si vprašati kaj drugačnega od tega, kar nam je dano. Na vseh področjih in na vseh nivojih. Ob kvaliteto (medijskega poročanja, šolskega dela, upravljanja tega ali onega) oz. ob pomanjkanje slednje se obregnemo edinole v privatnih pogovorih, javno in razčlenjeno tega nismo zmožni. Da bi se ne, Bog ne daj, komu zamerili s tem, da bi mu stopili na prste! Ostri Bocca pravi, da je svet poln hlapcev. Zelo resnično. Morda bi se tudi v malih in večjih zadevah morali otresti take miselnosti in pokazati, da si zaslužimo kaj več.