Morda pa je vendarle nekaj malega krivo sonce, kajti minuli teden sem imela veliko opraviti z zdravniki, pa v povprečju ni bilo nič kaj prijetno. Namreč, po pismu prizadete mamice Dubrovke Tržič in izpovedi Franje Šilih se je name zgrnila slovenska medicinska znanost in povem vam – ni mi bilo lahko. Težko oziroma nemogoče se je s strokovnjaki pogovarjati o morebitnih zdravniških napakah, ampak tega pravzaprav niti nisem poskušala, govoriti sem želela o človekovem dostojanstvu, sočutju in človeški korektnosti, h kateri pa smo vsi misleči in čuteči ljudje na tem ljubem svetu – zavezani. Zatorej sem jim bila za njihove klice celo hvaležna, kajti končno sem jim lahko povedala, kaj mi, uporabniki zdravstvenih storitev, pri njih strahotno pogrešamo – samo eno (v strokovnost njihovega dela še vedno verjamemo): human odnos, ki je v očitnem umiranju. Naj se sliši še tako nemogoče in neverjetno, ampak ljudje so bolj zgroženi nad malomarnostjo in brezbrižnostjo zdravnikov v odnosu do pacientov kot nad strokovnimi, sistemskimi in ne vem še kako umetelno poimenovanimi napakami. Ne boste verjeli, ljudje si zapolnijo predvsem odnos, kajti smrt je neizbežno dejstvo. Zakaj je pravzaprav šlo v teh žalostnih zgodbah? Za strah, globok strah in odsotnost človeškega čuta, ki ga ljudje ne morejo pozabiti. Potem zasledim zapis dr. Matije Horvata, specialista internista v pokoju (bil pa je bil tudi v komisiji, ki je podala mnenje o vzrokih smrti Gregorja Šiliha): »Prepričan sem, da napako v medicinski stroki lahko spozna in oceni samo strokovnjak. Velikokrat sem imel priložnost opazovati povsem napačen odnos bolnikov in svojcev do pravih ali namišljenih zdravniških napak. Zdravnik, ki je nedvomno zagrešil napako, je dobil rože in zahvalo v časopis; vestnega in dobrega zdravnika pa so za strokovno neoporečno delo preganjali po sodiščih.« Dr. Horvat je torej v treh stavkih povedal vse. A kje so torej ti zdravniki, ki delajo strokovne napake? Jih delajo še naprej, so se samo enkrat »spozabili«? Tega ne vemo. Ko so mojemu znancu dali v mavec zdrav prst, zlomljeni pa mu je še naprej nemočno bingljal, res ni bilo usodno za njegovo preživetje; a ko so 25-letni ženski odstranili dojko, kajti bila naj bi rakava, pozneje pa so ugotovili, da je zdrava … Hm, res hude in nedoumljive izkušnje. Izjeme?