Keber, ki ministrski položaj zaseda že poldrugo leto, je večino časa porabil za spreminjanje imena ministrstva, za neuspešen referendum o umetni oploditvi in za pripravo zakona o omejitvi porabe alkohola, čigar izkupiček bo zaradi premalo inšpektorjev pičel. Po drugi strani pa je prezrl bolj žgočo problematiko. Tako je bil splošni dogovor za bolnišnice za leto 2001, ki je zelo pomemben za njihovo delovanje, sprejet šele oktobra lani. Zaradi prepirov glede načina financiranja lani ni bila razpisana niti ena sama zdravniška specializacija. Januarja letos je zdravniška zbornica sicer izdala razpis, na katerega pa se je prijavilo malo kandidatov, saj so zavodi s tihim privoljenjem ministrstva denar porabili za pokrivanje izgub namesto za plačilo specializacij. Poleg tega se Keber več mesecev ni odzval na Fidesova opozorila o preobremenjenosti zdravnikov, slabih delovnih razmerah in pomanjkanju kadra, izogibal pa se je tudi razpravi o spremembah kolektivne pogodbe, ki so pogoj za uresničitev leta 2000 podpisanega aneksa in s tem pogoj za uresničitev že šest let stare vladne obljube o izenačitvi zdravniških plač s sodniškimi. In ne nazadnje: Keber je bil pred nastopom ministrskega mandata strokovni direktor Kliničnega centra v Ljubljani, in čeprav je pomanjkanje zdravnikov prav v tej ustanovi najbolj žgoče, je vodstvo KC zadnjih deset let nadomeščalo le odhode v pokoj. Vse te napake so prispevale svoj delež k Fidesovi zahtevi po ministrovem odstopu.