višjega po stopnji) postavil v drugorazredno vlogo. Drnovšek je vse te zadeve očitno z lahkoto prenesel. Še to, da se je, čeprav naj bi bil prepričan antimilitarist, vseeno pomujal, da bi mu poslali generalsko uniformo, ki jo je dobil v času, ko je predsedoval predsedstvu Jugoslavije. Potem pa je prišel njegov veliki trenutek, postal je presednik liberalne demokracije in je bil dvanajst let predsednik slovenske vlade. Njegovo stanje duha ga ni motilo, da nebi prav v času njegovega predsedovanja prišlo do množičnih stečajev podjetij. Njegove razsvetljenosti ni zmotilo to, da so podjetja prodajali za mali denar tujcem ali pa domačim povzpetnikom, ki so mimogrede izhajali iz Drnovškovih političnih krogov. In ni ga bilo sram, da ne bi gospe, ki je omenila, da niti za položnice nima zadosti denarja, svetoval, da je meso nezdravo, da si lahko kruh speče doma, za zelenjavo pa ima dosti denarja. Počitnice pa ji tudi niso potrebne. To je izjavil človek, ki je medtem zahteval dodatni denar, ker je proračun porabil, da je lahko igral frulico z nekakšnimi vrači v Boliviji. Lahko pa rečemo, da je pravzaprav sreča, da se Janez Drnovšek ni odločil za še eno kandidaturo za predsednika Slovenije. Predsedovali bomo namreč Evropski skupnosti in bi bili precej v zadregi, če bi nas zastopal človek, ki zdaj propagira zdravo življenje, pred dvema desetletjema pa je podpisal dokument, po katerem bi lahko na Kosovu postavili koncentracijska taborišča.