Povprečnega slovenskega čebelarja spoznaš, dragi bralec, po starosti okrog 60 let, panjev ima nekaj nad dvajset in benti nad uvoženim, največkrat kitajskim medom, ki niža ceno njegovemu hojinemu, akacijinemu, cvetličnemu ali posebnosti, kostanjevemu medu. Do njega se obnaša tako kot zavzet kletar do vina. Nekoč je veljalo razmerje kilogram medu za liter žganja ali kilogram masla, potem naj bi med nekaj desetletij stal toliko kot deset kilogramov sladkorja. Idile z Gasparijevih razglednic o očaku s čedro pred ulnjakom, ki počiva, čebele pa delajo zanj, zunanji čebelarski svet ne pozna, največ stavi na dobičkonosnost. V ZDA se tako čebelarji strogo delijo samo na vzreditelje družin, čebelarje, ki svoje čebelje družine posojajo plantažnikom za opraševanje sadnega drevja, in pridelovalce medu, ki ga iz satja kar posesajo, kot je pripovedoval donedavni slovenski mali čebelar, sicer strojni inženir in menedžer. Njegov čebelnjak v Bohinju blizu Srednje vasi je letos že drugo leto zapored prazen. Preveč dela, preveč denarja za zdravila in opremo, premalo časa.