Vstop mezzosopranistke Bernarde Fink v solu Prasvetloba (Dečkov čudežni rog) je bil tudi za njene dobre poznavalce precejšnje presenečenje. Svoj glas je senčila, potemnila in poglobila interpetacijo z intenzivnostjo petega nemškega besedila z vrhuncem v verzu: »Sem iz Boga in hočem spet k Bogu!« Finkova je večeru dala svoj pečat izkušene mednarodne koncertne pevke. Mogočen zbor (osemdeset članov iz Slovenskega komornega zbora in zbora Consortium musicum) ima svojo vlogo na koncu, v Klopstockovem Vstajenju. Pehlivanian je postavil tolkala na levo, z dvema timpanistoma, dvema gongoma, velikim in malim bobnom ... Šest tolkalcev je doseglo crescendo, da je med poslušalci vzbujal že skoraj strah. V zaodrje na desni je dirigent postavil štiri trobente in štiri rogove ter dva tolkalca kot odmev iz nebes. Ta kontrast, ki ga s težkim vstopnim pianissimom pretrga zbor s sopranistko (dobra, čeprav manj prodorna Sabina Cvilak ), je v bistvu operno dramatičen, a duhoven in ne potrebuje scene. Pehlivanian je tu tempo zadrževal, interpretacijo umirjal, delal pavze in pustil frazam dolgo izzvenevanje. Zanimiv je Pehlivanianov konec; dinamično stopnjevanje se zdi brezmejno, vendar ga ne potencira do grobosti, ostaja pri vsebini, ki je vendarle duhovna.