A zgodilo se je nekaj drugega, pričakovanega. Koncert za orkester Béle Bartóka je Budimpeštanski festivalski orkester poustvaril z neponovljivo glasbeno zbranostjo, neverjetnim občutkom za prehode, za dinamične spremembe, ki so glasbo risale kot skrajno prefinjeno zvočno igro, ki je v posameznih stavkih imela oblikovno predvidljivost in vsebinsko sočnost. Zvok je bil kralj trenutka, roke, ki so ga oblikovale, so bile zlate. Kako čisto, enostavno in subtilno je zazvenel kvartni (pentatonični) motiv z violončeli in kontrabasi v uvodnem stavku! Kako logično se iz udarcev na mali boben povzpne in vanj vrne znamenita »igra parov«! Vsak od petih stavkov je imel izjemno gradacijo, vsak ton je imel svoj razlog, vsaka misel se je, ko se je vrnila spremenjena, z drugačno poanto, izostrila v glasbo, ki je dovolj madžarska in nič manj svetovljanska. Obstaja kar nekaj skladb z naslovom »koncert za orkester«, nobena nima Bartókove svežine. Tudi na odru Gallusove dvorane smo slišali že več izvedb Bartókovega Koncerta za orkester; Budimpeštanski festivalski orkester in dirigent Iván Fischer sta se z iskrenim in naravnim odnosom do glasbe postavila na vrhunec.