Pompoznost se je dogajala v drugem delu koncerta. Najprej smo slišali fokstrot za orkester The Chairman Dances ameriškega skladatelja Johna Adamsa (1947). Glasba, ki temelji na gradaciji ponavljanja (v enajsti minuti), počasi izginja. Glasbeniki odhajajo, ker so službo opravili (seveda so to tisti, ki imajo tudi sicer največ pavz), glasba pa izginja, dokler se ne izgubi v svojem ritmu. Dirigent odide, in že se začne glasba, ki ji dá ritem mali boben. Pred orkestrom sedi Josip Mihelčič; njegova 16 minut trajajoča vloga se začne pri dvanajsti minuti. Povezali sta se različni glasbi: Adamsova in Ravelova. Poslušamo Bolero, ki se ga dá igrati tudi brez dirigenta. Najprej smo mislili in upali, da je to res. Potem se je izkazalo, da to ne more biti več kot dober štos. Kajti glasba, ki naj bi orkestru dala tisto zaupanje, kakršno je nekoč čutil orkester NBC, ki je po smrti vélikega Artura Toscaninija hotel igrati brez dirigenta. Ni šlo, in tudi zdaj ne gre. Ravelov Bolero je že tam nekje pri šesti minuti popustil. Pa ne, da ne bi orkester igral »skupaj«; to ne, a to ni edina vloga pravega dirigenta. Privoščili smo si praznovanje orkestra. Bolero, ki se je po nepotrebnem dotaknil sodobnejših zvokov, je umetnina, ki jo bo čedalje težje poustvarjati zaradi pasti, ki jih ta skladba skriva. Vsaj ena je bila razkrita.