Danski skladatelj in dirigent Carl August Nielsen (1865-1931) je zagotovo ustvarjalec, ki je zapustil veliko umetniško dognanih del. Njegov opus, pomemben delež nosi šestero simfonij, je raznovrsten, izviren. A tudi največji mojstri nas včasih presenetijo. Nielsen s Koncertom za klarinet in orkester, op. 57 iz leta 1928, ki je pisan za manjšo (komorno) orkestrsko zasedbo, v kateri ima poleg solističnega klarineta izstopajočo vlogo mali boben, ostaja nezanimiv, z orkestrsko pisavo celo preveč gost. Denimo, da je bila ideja dobra; tolkalo, ki nima uglašenega tona, se ob klarinetu oglaša kot merilec časa, kot kontrastni sopotnik melodičnega navdiha. Pomislimo, da je bilo druženje dveh različnih inštrumentov (v času nastanka) že po naravi tona izzivalno. Zdaj je bilo bolj ali manj moteče in nepotrebno. Klarinet - kot solistični inštrument - si je moral poiskati svoj zvočni svet; moral je tvegati osamljenost v gozdni omami zvoka. Mojster s klarinetom, to je bil Mate Bekavac, se je s svojo interpretacijo, ki se je zavestno prelivala z orkestrom, poskušal iztrgati gostoti zvoka. Pa ni bilo želenega učinka, in zato je svojo izjemno nadarjenost dokazoval z dodano parafrazo virtuoznosti. Za občinstvo navdušujoče, za glasbo sámo - minljivo.