Tistih, ki gledajo na češko Škodo zviška in sem in tja zinejo kakšno žaljivo pripombo na račun njihovih avtomobilov, je vse manj, vse več pa je spoštljivosti na račun tovarne z več kot stoletjem tradicije, zamegljenim realsocialističnim obdobjem in uspešnim poldrugim desetletjem pod taktirko koncerna Volkswagen. Seveda Škodi ugled ni zrasel kar čez noč, ampak postopoma, z novimi modeli, ki so zlezli pod kožo številnim kupcem. Tako je bilo tudi s Fabio, ki je letos spomladi dobila nasledstvo in vsaj za zdaj ostaja Škodin najmanjši model. Novinka se od predhodnice kar opazno razlikuje in oblikovno so jo naslonili na kontroverznega roomsterja. Zato zunanjost ni posebej izvirna, dolga, skoraj ravna streha pa malce diši celo po plagiatorstvu. Pravzaprav se zdi nova Fabia nekako zadržana, morda celo rahlo konzervativna in to lahko posledično pomeni, da jo bodo za svojo vzeli nekoliko starejši, česar pa pri Škodi zelo verjetno nočejo. Kakorkoli že, Fabia sedanjega časa je v vse smeri večja in tudi prostornejša. Dodatne višinske centimetre je treba razumeti kot pridobivanje prostora v potniški kabini, saj je armaturna plošča potisnjena daleč naprej, nekaj dodatnega prostora pa je pridobljenega tudi z visokim zadkom, z oblikovno ne preveč posrečenimi lučmi. Včasih je pač treba malce zamižati in se tolažiti, da se izza volana niti ne vidi, kakšen je avto z zunanje strani. Fabia v potniški kabini ponuja toliko prostora kot le redki tekmeci v tem razredu, predvsem spredaj se poraja občutek, da je avtomobil večji, kot je v resnici, in tudi na zadnji klopi brez večjih težav sedijo potniki z nekoliko daljšimi nogami. če je ob vse to prištet še prostoren prtljažnik, bi ta avtomobil lahko kandidiral za prostorsko zmago v svojem razredu. Navdušenje nekoliko razblinijo malce prestroge poteze armaturne plošče, ki je že skoraj preveč podobna tistim iz Volkswagnovih modelov, seveda pa je ob tem treba pohvaliti urejenost in racionalnost, saj ima voznik vse natanko tam, kjer pričakuje.