Prav zato mi je bila pri Zafiri OPC diskretnost tako všeč. Če bi bil avtomobil preveč »nabildan«, bi voznika takoj razglasili za »manta farerja« (za tiste, ki tega ne veste: to je malce sarkastično poimenovanje voznikov Mant, v zadnjem času pa tudi Caliber, ki radi našemijo svoje avtomobile do neprepoznavnosti, zraven pa zavežejo na anteno še kakšen zajčji repek za srečo), tako pa smo bili vsi v uredništvu navdušeni nad eleganco avtomobila. Obrobe na blatnikih so ravno prav velike, odbijači ravno prav prepoznavni in črna barva ravno prava, tako da skupaj z zatemnjenimi zadnjimi šipami deluje elegantno in prav nič postavljaško. Najlepši zunanji detajl pa so – to se boste verjetno strinjali z menoj – 17-palčna platišča in visokozmogljive nizkopresečne pnevmatike. Detajl, ki stane kot dodatna oprema sicer okroglih 500 tisoč tolarjev (da, prav ste prebrali, skoraj pol milijona tolarjev). Vendar je to tisto, kar najbolj pade v oči. Pod temi velikani med platišči so skrite štiri kolutne zavore, ki so OPC zaustavile pri presenetljivih 37,3 metrih, ko smo zavirali od 100 do 0 km/h. Vrhunsko za limuzinske kombije, le občutek (avtomobil je bil namreč takrat precej nemiren) ni bil najboljši. Pešec bi v kočljivem položaju verjetno preživel, saj se ne bi ustavili šele po prehodu za pešce. In to je najvažnejše! Toda fotografije vijuganja med ovinki so pokazale, da ima še tako vrhunsko dodelan športni avtomobil meje. Če Zafira OPC zavira fantastično pri posameznih poskusih, pa začne po nekajkratnih ponovitvah kazati vedno slabše rezultate, kar lahko pripišemo trdemu delu dodatno hlajenih zavornih kolut, ko poskušajo ustaviti maso več kot poldrugo tono težkega avtomobila. Podoben občutek je pri vožnji skozi ovinke: ne glede na to, da so bile nameščene poldirkaške pnevmatike, pa si pri rahlem pretiravanju že čutil, kako masa avtomobila sili iz ovinka. Da ne bo pomote: hitrost je takrat že prekleto visoka, saj bi – verjemite – zadovoljila 99,5 odstotka hitrih voznikov; pa vendar se pri meji oprijema čuti, da je avtomobil večji, kot smo recimo navajeni v razredu GTI. A ves paket – zaviranje, vijuganje in pospeševanje – zasluži (za takšen avtomobil) srednješolsko petico ali študentsko desetico. O tem ni dvoma. In kaj šele motor! Dvolitrska zverina, ki s pomočjo turbinskega polnilnika zagotavlja presenetljivih 192 KM, vas bo ne glede na trenutno počutje vedno razvajala. Če boste hoteli poskočnost, vam bo nemudoma ugodila, če pa boste hoteli počasi pospeševati v mestni gneči, vam bo miroljubno predla. Tako imenovana »turbo luknja« je tako zanemarljiva, da je sploh ni vredno omenjati, zato pa lahko povem, da me še sedaj oblije kurja polt, ko se spomnim na sikanje turbine. Ahhh, pravi balzam za ušesa, sploh takrat, ko na hitro pritisnete stopalko za plin in jo v naslednjem trenutku hitro spustite. Takrat zapiha pod motornim pokrovom prava primorska burja – kot v dobrih starih časih pri Lancii Delti Integrale. Nepozabno.