Pravkar je bil nekaj zavohal. Ostro je potegnil zrak v nozdrvi in se skobacal pokonci. Obrnil se je naravnost proti eni od ležečih svinj, jo obkrožil, sklonil orjaško glavo k njeni zadnjici in ji nič kaj nežno potisnil rilec pod rep. Svinja se ni niti premaknila, samo zakrulila je. Merjasec jo je z rilcem ponovno močno sunil v zadnjico, da se je skobacala pokonci. Mirno je obstala in dvignila repek. Velikan med prašiči ji je rilec vtaknil podenj, med šunki, in jo ostro, kruleče ovohaval. Resasta dlaka na mogočnem vratu se mu je naježila. Iz spodnjega dela trebuha mu je v trenutku, kakih petnajst centimetrov pred velikimi testisi, pognal ogromen, temno rdeč, trzajoč in trdo nabreknjen spolni ud. Glasno je zakrulil, z zadnjima nogama malce počepnil, se s prednjima pognal od tal in skočil naprej, na svinjo. Ta se je nagrbila, z razširjenima zadnjima nogama in dvignjenim repkom trdno obstala na mestu, kot koza za žaganje drv. Orjaški merjasec se je namestil na pričakujoči svinji in kruleč ritnil z boki naprej, s trzajočim udom med svinjini ritnici. Svinjo je kar premaknil. Pa se mu ga ni posrečilo takoj vtakniti v paritveno odprtino. Svinja se je še bolj nagrbila, se s sprednjimi nogami še trdneje vkopala, zadnje še močneje razširila in potisnila zadnjico še bolj proti merjascu. Težki merjasec je še dvakrat, trikrat poskusil neuspešno zasaditi svoj ud med svinjski ritnici, preden mu je uspelo najti pot v njeno nožnico. Ud je imel tako velik, da je moral stopiti naprej, da ga je lahko potisnil do kraja. Svinja je živčno zakrulila. Potem je pričel besno ritati naprej in nazaj; moker, temno rdeč ud se je, osvetljen z že skoraj vodoravnimi žarki večernega sonca, jasno videl, ko je izginjal v svinjo in se vračal nazaj iz nje. Težki prašičevi testisi so udarjali po svinjski vulvi. Svinja se je, če je to sploh mogoče, še bolj nagrbila; zdelo se je, da sama z vso silo suva z zadnjico nazaj proti jahajočemu prašiču. Vamp ji je v ritmu premikanja valovil, kot bi se v njem pretakala voda. Z odprtim gobcem, iz katerega je molel rdeč jezik, je težko lovila zrak. Merjasec na njej je moral biti težji od dvesto petdeset kilogramov, vendar svinja ni kazala, da bi ga težko nosila. Tudi sam je imel odprt gobec z ven štrlečim jezikom, od katerega je kapljala bela pena. Med težkim, hitrim sopenjem se je kruleče oglašal. Naenkrat je še poslednjič močno, globoko porinil ud v svinjino nožnico, nato pa postrani zdrsnil z nje in se kot spodsekan, vidno utrujen in težko loveč zrak z visečim jezikom v odprtem gobcu zavalil v travo. Vse skupaj je trajalo manj kot minuto. Svinja se je usedla na zadnji nogi in poskušala z vohljajočim rilcem doseči svojo zadnjico. Pa ni mogla; za kaj takega je bila predebela. Čez čas se je še sama zleknila na bok poleg merjasca. Prašičji obraz ji je izžareval nekakšno čudno zadovoljstvo, nekakšno potešenost. Drobni, prašičji očesci sta se ji utrujeno zapirali. Merjasec se še ni mogel umiriti; še vedno je hitro in plitvo dihal in vsake toliko časa na kratko razburjeno zakrulil. Vsa ostala prašičja družina je bila že budna; pri takšnem hrupu, kot sta ga zganjala pareča se prašiča, bi se bilo težko ne zbuditi. Vendar nihče, niti progasti pujski niti ostale tri svinje, ni pokazal nikakršnega zanimanja za pravkaršnje početje. Pujski so parkljali naokrog, preostali svinji pa sta jih spremljali s skrbnimi pogledi. Sonce se je na zahodu vedno bolj nižalo in večina gozdne jase je bila že v senci. Kazalo je na lepo, toplo, gozdno poletno noč …